»Trobcu sem šel od vseh zapornikov najbolj na živce, ker se ga nisem bal.«
Njegova zadnja žrtev, takrat oseminštiridesetletni sojetnik, je za razliko od petih žensk, ki jih je Trobec zadavil in skuril v krušni peči, tistega daljnega 28. avgusta 1992 napad preživela. »Ko je Trobec iz maščevanja izza hrbta planil na sojetnika M. N. in ga s prirejenim nožem osemkrat zabodel, ga na srečo ni umoril, ker je eden od paznikov planil nanj,« so takrat zapisali mediji. Posebej za Svet24 je o tem dogodku prvič spregovorila tudi žrtev, Miloš Nemec - Švaba, ki se mu v teh dneh še posebej veliko dogaja: 24. februarja se bo namreč že tretjič v dveh mesecih selil. A kljub temu da mu je v vasici Repnje lepo, da ima veliko prijateljev in sosedov, mržnja do njegovega nesojenega krvnika z leti ni pojenjala.
»Trobec da bi naredil samomor!? Česa bolj norega v življenju nisem slišal. On ne bi nikoli položil roke nase.«
Vzrok, da ste postali tarča Metoda Trobca, naj bi bilo maščevanje. Zakaj naj bi se vam maščeval?
Trobcu sem šel od vseh zapornikov najbolj na živce, ker se ga nisem bal. Na druge je s svojim stalnim glasnim hvalisanjem, kako je skuril 5 žensk, naredil vtis, meni pa se je zdel bedast, kar sem mu dal jasno vedeti. Verjetno me ni maral tudi zato, ker nisem bil kriminalec njegovega kova: sedel sem zaradi goljufij, ki se posiljevalcu in morilcu sploh niso zdele kakšen prekršek.
Pa ste pričakovali, da bo želel obračunati z vami?
Seveda. Ves čas je nadlegoval sojetnike, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom na vrsti. Žal me je dobil na dvorišču napol golega – v kopalkah, ko sem iz kantine nesel polno naročje jogurtov in sokov, tako da se nisem mogel ubraniti. Prišel mi je za hrbet in s pipcem 'šusnil'. Če bi mu jih v zameno za prvi vbod lahko takoj nametal po gobcu, bi on obležal na hrbtu, tako pa je kar 'štihal' vame.
Letos bi Trobec prišel iz zapora.
Je posedovanje ostrega orožja, kot je nož, pri zapornikih običajno?
Normalno je, da so noži vedno pri roki, saj so del jedilnega pribora, ga po kosilu pač vzameš s seboj. Tudi jaz sem imel svoj nož, a sem ga uporabljal za rezanje salame in sira. Imel sem tudi škarje in olfo, v zaporu sem tudi delal kot strojni orodjar, kar sem po poklicu, in bi si lahko naredil majhno orožarno. A ni stvar v tem, kaj imaš, ampak kako to uporabljaš – ne glede na to, ali živiš v zaporu ali na prostosti.
Bi vam bilo v prihodnjih dneh, ko bi Trobec prišel iz zapora, nelagodno ali ste si oddahnili, ko so iz zapora sporočili, da je storil samomor z obešanjem?
Uuu, ta je pa huda! Trobec da bi naredil samomor!? Česa bolj norega v življenju nisem slišal. On ne bi nikoli položil roke nase. Imel se je za najbolj lepega, inteligentnega, iznajdljivega ... za boga. Klanjati se mu je bilo treba. Hujšega narcisizma si niti predstavljati ne da. Kdorkoli je obračunal z njim, že ve, zakaj. Ni ga maral niti en zapornik niti en paznik, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo naredili mir pred njim.
Trobec je Švabo dobil na dvorišču.
Vi težav s pazniki niste imeli? Eden vam je ob Trobčevem napadu celo pomagal ...
Meni je bilo jasno, da policisti in pazniki v zaporu niso krivi za to, da sem jaz na hladnem. V zaporu pa je splošna psihologija drugačna: vsi 'sedijo' po krivem in se potem znašajo nad pazniki. Trobec je bil tudi v maltretiranju zaporniškega osebja prvak.
Ste v zadnjih dvajsetih letih, kar ste na prostosti, imeli z zakonom še kaj težav?
Hja, avtomobil in vozniški izpit so mi policisti vzeli, ker sem nekajkrat napihal. A če bom še kdaj delal kakšen izpit, ga bom za čoln. Z očetom, ki je bil iz Nabrežine, sem jadral že pri petih letih. In morje imam še vedno rad.
Zadnjih petnajst let imate stalno prebivališče v stari hiši pokojnega prijatelja, takoj po novem letu pa so vam pred njo postavili kontejner in pravite, da se spet selite?
Hja, stara hiša so edine Benetke na Gorenjskem – ob deževju je vse v vodi. Vseeno sem imel v njej lepo življenjsko obdobje. Ko je lastnik, prijatelj Janko Kozar, umrl, mi je njegova sestra Slavica prijazno dovolila, da v hiši ostanem, a pod enim pogojem: če naredim kakšno 'pizdarijo' in pride policija, letim iz hiše kot sneta sekira. No, ker je hiša zdaj res že nevarna za bivanje, so mi socialna služba in župan Vodic pred njo postavili kontejner. Ker je najemnina zanj draga, me bodo zdaj preselili v stanovanje v Šiško, na Vodnikovo. Po rodu sem Šiškar, zato mi je všeč, da se selim tja. Na Koseški tržnici tudi večkrat igramsintetizator, da pade k socialni podpori še kakšen evro.
Imate kaj stikov z družino?
Ah, moje tri žene sem že pozabil, one pa mene. Od otrok ima pa 'tamali' že štirideset let, 'tamala' dve leti manj, tako da smo vsak bolj na svoje. Pa nam je čisto v redu.
