Vile rojenice so bile zelo radodarne, ko so Ajdi Smrekar v zibelko polagale darila: ni samo ena najlepših, najbolj nadarjenih in najbolj izobraženih slovenskih gledaliških igralk, temveč uživa življenje v podpori svoje družine in bližnjih. »Lepo mi je. Končno so se stvari zložile na svoje mesto,« je zadovoljna lepa svetlolaska, ki ima po koncu snemanja Ene žlahtne štorije končno več časa zase in za najbližje.
Zadnja leta so bila za Ajdo zelo naporna, saj je končevala študij na FDV-ju in magisterij, delala v gledališču in še pridno snemala. »Bilo je peklensko, a z dobro voljo in organizacijo sem nekako izpeljala vse. Zdaj se povsem posvečam gledališču, tu in tam sinhroniziram risanke, kmalu pa bom začela snemati tretjo sezono mladinske televizijske oddaje Osvežilna fronta. Dodobra sem se tudi naspala, ko namesto prejšnjih treh ur lahko spim šest ali še kakšno več,« je razkrila igralka, ki te dni blesti v predstavi Strašni starši.
So veliki in glasni
Gre za gledališko predstavo o polomljenih medsebojnih razmerjih v družini, ki jih ustvarjajo egocentričnost, nezadovoljstvo s samopodobami in vzpostavljanje funkcionalnosti z deviantnimi kompenzacijami. Krizo povzroči dekle od zunaj, ki vdre v družinski milni mehurček in ogrozi navidezno srečo vsakega posebej. Hipna krhka zavezništva in spletke imajo samo en cilj ‒ ohraniti stanje in odpraviti tisto, kar ga ogroža. »V primerjavi z družinsko sceno v predstavi sem hvaležna, da imam družino, kakršna je moja. Čeprav je vsaka malce 'strašna', posebna na svoj način, so se starši potrudili, da so vse tri otroke pripravili na samostojno življenje. Prizadevali so si, da smo dobili dobro izobrazbo – sestra je pred kratkim doštudirala medicino in se odselila od doma, brat se je posvetil arhitekturi, študira urbanizem in že pridno dela. Seveda se razumemo. Pravzaprav se, starejši kot smo, čedalje bolj,« je zadovoljna igralka. »Starši niso gradili idealnih samopodob in nikoli niso privolili v to, da bi se nam problemi kopičili. Znali so nas pripraviti do tega, da smo jih reševali sproti. Vsi imamo svoje krize in težave, vsi imamo primanjkljaje, a se potrudimo spopadati z njimi sproti.«
Dobri odnosi niso nekaj samoumevnega
Odnose je treba negovati. To je v današnjem hitrem tempu življenja in nenehni zaposlenosti veliko teže, zato pa toliko bolj pomembno. »Vesela sem, da mi je uspelo obdržati prijateljske vezi z vrstniki iz šole, iz gimnazije in iz študentskih let. Takrat je bilo laže, imeli smo skupna zanimanja – šolo, študij, družili smo se vsak dan in je bilo samoumevno, da se bomo videli. Nato je šel vsak svojo pot, spremenili smo se in se spreminjamo, imamo čedalje bolj različne interese in še bolj obveznosti, a pomembno je, da zmoremo to sprejeti in obdržati bližino, če ne dejanske, vsaj čustveno. Pomembno je, da bližino čutimo in vemo, da so okoli nas ljudje, ki nam je mar zanje, in da je njim mar za nas.«
Halo, Ajda, pridi na kosilo!
Vsakič znova se razveseli domačih povabil na kosilo. »Najboljša je domača kuha in pa telefonski klic: 'Se nam pridružiš na kosilu?' Kadar koli lahko pridem domov v varno zavetje,« razlaga igralka, ki je zelo navezana na sestro in brata. Mama jim je dopovedovala, da zdaj gradijo odnose, ki jim bodo nekega dne pomenili vez s preteklostjo, bogastvo sedanjosti in zanesljivost prihodnosti. »Odnosi morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju, kar glavnim junakom v predstavi najbolj manjka. V svoji egocentričnosti prav spoštovanja do sočloveka ne premorejo. Z bratom in sestro sem zrasla tako rekoč v isti sobi, a smo jo znali deliti tako, da je bilo v njej vedno za vse dovolj prostora. Prvi pogoj za to sta seveda red in zdrav občutek za sprejemljivo, za ravnotežje med razumevanjem potrebe po zasebnosti in poseganjem v intimo sočloveka. Brez tega zapademo v kaos strašnih staršev, ki se iz fizičnega okolja naseljuje v glave in srca, v razum in čustva. Zelo sem ponosna na sestro, ki se je odselila na deželo. Vem, da bo zdravnica z dušo in telesom. Ima veliko srce. Je poštena, korektna, disciplinirana, predvsem pa mirna in razumna. Nekaj tega nama z bratom manjka, saj sva si midva po značaju veliko bolj podobna in sva bolj človeka trenutka,« je presenetljivo iskrena Ajda, ki že dobrih deset let živi na svojem.
V Strašnih starših je vir vseh težav materin egoizem, v katerem je sestri iztrgala partnerja, ga kot moža zanemarila in ga nadomestila s sinom, ki mu ne dovoli odrasti. Ločitev otrok od staršev je zapletena izkušnja. Ajda se je držala maminega nasveta, da se morajo otroci odseliti tako daleč, da starši v copatih ne morejo priti na obisk. »Z osamosvojitvijo mimogrede postaneš odgovoren in odrasteš. Na svojem te čaka streznitev: prazen bančni račun, prazen hladilnik in umazano perilo.« Vedno se je držala maminega pravila, da je tudi majhno stanovanje, če je pospravljeno in čisto, videti večje in udobnejše.
Prijetno gnezdenje
V Ajdino »odskočno« stanovanje se bo počasi preselil brat, ki začenja svojo osamosvojitev, njo pa čakajo novi življenjski izzivi in priložnosti. Tako je v ovojni papir zavila bližnjo skupno prihodnost s Sebastianom Cavazzo. »Preseda mi nenehno vrtanje v moje življenje, še posebno kadar to počnejo nepoklicani. Nikoli nisem bila človek velikih besed, malce sem tudi vraževerna, da bi šlo lahko kaj narobe, če bi svoje želje in načrte kar takole raztresala naokoli. Zdaj mi je lepo, in samo to je pomembno,« posredno namigne na ljubezen do Sebastiana. »Vem, prišla sem v leta, ko moram razmišljati tudi o materinstvu, pa tudi o svetu in vseh drugih stvareh. Kako se bo nadaljevala moja pot, bom videla sproti. Seveda si želim življenja, ki bo nadgradilo ves moj trud in prizadevanja, tudi da se bomo morda pogovarjali v množini, namesto v dvojini. Kdaj in kako pa bo prišlo do tega, res ni vprašanje za javnost. Poznate koga, ki o tem na široko razpravlja z vsakim dosegljivim parom ušes? Jaz ga ne,« navihano sklene najin pogovor.
