Začnimo pri sebi. Dela bo toliko, da bomo komaj lahko pogledali k sosedi, če ima vrt tako že »preštihan«. Pobarvajmo svojo ograjo, če nočemo da se sesuje, ali pa jo preprosto podrimo in se sprijaznimo, da psi in mačke lulajo in kakajo in jim je malo mar za mejake in katastrske zemljevide in satelitske posnetke in lastništvo zemljišča, na katerega spustijo, kar jim leži…

Ja, vem, lahko ga »usekate tudi z lato«, vanj vržete kamen ali ga lovite z metlo, kar bo sicer na eni strani prijalo vašemu kardiovaskularnemu sistemu, po drugi strani pa lahko visoka stopnja sproženega adrenalina prepreči cel kup vaših načrtov. Pes ni vaš sosed, ki zlobno ščuva polže, da objedajo vašo solato, pes je lahko v simbolnem smislu odsev naše uboge duše, ujete v okvire, ki nas frustrirajo. Ima nadvse preproste želje: predvsem živeti. In to ne glede nato, kdo je njegov gospodar.

Mačka je še hujša nadloga. Ta ne »spoštuje« ničesar, kar ste ustvarili. Tudi dela nič. Ok, mačke zmanjšujejo populacijo miši na vaši parceli, mački se bolj predajajo ženitvenim užitkom, ko z uročenim pogledom iščejo potešitev nareka hormonov. Groza. Preostanek časa spijo. Uživajo. Kopljejo jamice v vrtu, kamor spustijo odvečno blago. Proč z nadlogo kosmato. Strup, anonimna pisma lastnikom, zračna puška, petarde. A, glej ga, zlomka, mačkini nameni so zelo preprosti: živeti, pa pri tem uživati. To je pa še ena boleča točka. Pa še to, da nič ne delajo.

In zdaj preskok – kot odgovor anonimnežu, ki je nekje prebral, da je kolumna železni kalup, v katerega lahko steče le misel ene teme. Sicer je v ozadju zarota, politične povezave, opredeljenost, manipulacija, sod grdih namenov, zlit na ubogo internetno stran….

Začnimo pri sebi. Morda bomo laže razumeli, da argumenti, da je drugod še slabše pravzaprav niso argumenti. Da je naša toleranca do nekaterih pojavov prevelika. Ker smo lahko kmalu v istem položaju vsi.

Res me ne zanima, od kod je delavec. Dejstvo je, da je tu, tu je iz nekih močnejših razlogov, kot je ta, da bi vas »živciral«, vam kradel življenjski prostor, in da je minimum civilizirane države, da mu omogoči, da ga nihče ne »tretira« kot žival (beri zgoraj). A bič vedno najbolj useka po najšibkejših členih. Zato začnimo pri sebi. Ker ko popusti najšibkejši člen, postane veriga manj trdna. In se lahko razpre vse do zanke, kjer sedite.