Arhiv NTRC

Da je njen svet fotografija, je spoznala že v gimnazijskih letih. »Namesto da bi utrjevala šolsko snov, sem se kratkočasila z majhnim fotoaparatom, v kar sem se vedno bolj poglabljala. Na neki točki sem se odločila, da se bom s fotografijo ukvarjala poklicno, zato sem se odločila za njen študij,« pripoveduje Kaja, ki je najprej fotografirala poroke. Postopoma je dodala še fotografiranje nosečnic in družin. Ves čas ji je najbližje lifestyle fotografija, pri kateri gre za ovekovečenje trenutkov, ki bi se lahko zares zgodili. »Stranke med fotografiranjem ne pozirajo veliko. Ne stojijo pred scenami in ne mirujejo. Velik prostor nam omogoča, da se lovimo in počnemo najrazličnejše vragolije.«

Prepričala so jo okna

O fotografskem studiu, ki bi bil dovolj velik in bi obenem omogočal fotografiranje zgolj z naravno svetlobo, je razmišljala kar nekaj let. Intenzivneje ga je začela iskati lani po poroki, ko je začutila, da je napočil čas za nov projekt. »Ogledovala sem si prostore, a me noben ni tako pritegnil, da bi ga izbrala za svojega. Nekoč sem brskala po nepremičninskem spletnem portalu, ko mi je padel v oči eden od oglasov. Šlo je za prostore na območju nekdanje tovarne nogavic,« se spominja mlada fotografinja, ki je takoj poklicala lastnika Emilijana Kapusa in se dogovorila za ogled notranjosti. »Bila je v povsem takšnem stanju kot pred desetletji. Zelo mi je bila všeč že upravna zgradba, a se nisem odločila zanjo, ker bi potrebovala večja okna. Med sprehodom med stavbami sem na eni zagledala velika okna, točno takšna, kot sem si jih predstavljala, in ga prosila, ali lahko pogledava še v ta prostor.« Takoj ko sta odprla vrata in se začela vzpenjati po stopnicah proti »belindi«, kot so ji neuradno več desetletij pravili zaposleni v nekdanji tovarni, je vedela, da bo to njen nov studio. Ugajala ji je velikost prostora, pravšnja je bila tudi svetloba …

Preobrazba prostora

»Prostor je bil v zelo slabem stanju, poln zastarelih električnih strojev, starih nogavic … Ker tudi najemnina ni bila tako nizka, sem se, ko sem na stvar pogledala nekoliko bolj razumsko, odločila, da bom z najemom še malo počakala in najprej dobro razmislila,« pripoveduje Kaja, ki si je nato v upanju, da bo pozabila na nekdanjo tovarniško šivalnico, ogledala še nekaj prostorov. A je ni noben tako zelo prepričal. »Ko sem nato prvič v moj novi studio na Polzeli peljala domače, so me vsi presenečeno gledali, ali ni to kakšna šala, a so kmalu spoznali, da ni.« Ob pomoči očeta Simona Božiča, ki ima kot gostinec z obnovo prostorov kar nekaj izkušenj, je zavihala rokave in prostor spravila v red. Obdržala je parket in okna, ki mimogrede spominjajo na okna znamenitega celjskega fotografa Josipa Pelikana. Poiskala je rabljeno pohištvo in druge podrobnosti ter novo poglavje »belinde« se je lahko začelo. (Foto: SHERPA)

Celoten prispevek preberite v Novem tedniku, ki je izšel 15. 12. 2022.