Udobno zleknjena na kavču. Za mojim hrbtom je prijeten dan, z nepričakovanim obiskom, soncem, ravno prav močno kavo, primerno glasbo, brez živčnega hitenja, bezljanjem za storilnostjo. Spušča se mrak, ki je svež. Zvezde napovedujejo jasnino tudi za dan, ki sledi.

V takšnem razpoloženju ne morem napisati kaj pretirano tragičnega, čeprav me za nekaj minut obdajo slike katastrofe na Kitajskem, poginulih čebel zaradi pesticidov, osumljencev korupcije, podobe političnih in gospodarskih tajkunov. Odpiram maile, da ne utonem v njih. Večino jih brez milosti brišem, nekatere obdržim. Rada imam naš planet, a žal me ne moti vsak kakec na travniku.

Naenkrat nisem več zleknjena na kavču. Sedim v pozoru in razmišljam, kako težko najdemo sredino, kako upehani tekamo od skrajnosti do skrajnosti. Toliko moči gre v nič, ko je vendar življenje nekje vmes. Sedi za isto mizo kot resnica in bistvo. Ja, bistvo. Poleg čivave na plaži, ki je zvezda življenjske filozofije slovenskega benda, sem ga včeraj opazovala z varne razdalje. Mamico, ki se igra z majhnim otrokom.

Ne katerakoli mamica, ampak tista, ki jo že dolga leta poznam, katere obrazi mi niso bili nikoli zastrti, a je vedno znova najbolj začutim, ko se vsa njena bit spremeni v mamo. Zelo dobro jo razumem, da ji ne pade na pamet, da bi razmišljala o tem, če je v rekordnem času po porodu spet istih mer, če je njena zadnjica čvrsta, njena maska popolna. Pa čeprav je.

Hja, rada se pohvalim, da sem bila dober mesec po porodu v starih hlačah. Super, kajne?! Izpolnila sem vsa družbena pričakovanja in postala popolnoma sprejemljiva. Kasneje je šla vsa reč po zlu in ko bomo čez denimo desetletje vtaknili prst v avtomat, ki bo ocenil, ali nam bo dovolil vstop v restavracijo na kosilo ali ne, mi bo trda predla.

Med prazniki sem bila na otoku, ki je bil v domišljiji portugalskih pomorščakov na prvi pogled otok siren, skrivnostnih žensk, ki so prežale nanje na strmih stenah, pod katerimi se boči mogočnost oceana. Ko sem lovila ravnotežje na črnih vulkanskih kamnih in ko nisem slišala ničesar drugega kot bučanje morja in bučanje v meni, sem ga spet začutila. Bistvo. In spet, ko sem se v mreži gugala v vseh paletah zelene barve, ko sem le (kot rada rečem) bolščala. V nekaj, v nič, v vse. V ostro skalo, ki kot igla razdvaja majhen zaliv.

Večkrat, ko ga začutimo, manj nas je strah, da ga izgubimo. Bistvo. To vse je človek. In čisto nič več, nič manj. Zato ne razumem, zakaj smo v osnovni šoli brali dela književnikov, prežeta s krivdami vseh krivd. Od vseh razkošnosti jezika, mi je na jeziku ostal le občutek krivde. Še sama sem tekla za vozom, čeprav je avtobus čakal name, čeprav tja vozi vlak vsake pol ure. Tako je precej težje najti bistvo.

No, morda je pa prav to bistvo! Saj veste, kaj pravijo – ni velikega veselja, brez velike žalosti.
Pa smo spet na začetku.