##IMAGE-3862600##

Marjan Markovič, izreden človek in prijatelj, še vedno alpinist pripravnik, ki je vse tečaje že položil, kar potrjujejo njegova dejanja, je med ostalim tudi vodja planinske skupine pri DU Dolenjske Toplice. 25.1.2019 je pripravil v KKC Dolenjske Toplice predstavitev svojega 45 letnega ukvarjanja s pohodništvom in alpinizmom. V velikem številu smo prisluhnili zanimivemu potopisnemu predavanju o njegovi poti, ki je edinstvena in je ne zmore vsak.

Kot mladenič, ki je služil vojsko v mornarici, si ni zamišljal, da bo kdaj prestopil meje in začel plezati po vrtoglavih stenah, se spogledovati s kozorogi ... Z družino so začeli obiskovati slovenske gore in sin Andrej je že takrat kazal zanimanje za plezanje (z njim sta že v osnovni šoli naredila slovensko transverzalo), veliko ljubezen do gora in velikokrat s knjigo Nejca Zaplotnika v roki sedel med planinsko cvetje v slovenskih gorah in zrl v daljavo … že takrat je imel svoje sanje, ki so se začele uresničevati … leta 1993 je postal alpinist.

Andrej Markovič je bil zelo talentiran alpinist, z veliko preplezanimi novimi smermi, tako doma kot tudi v tujini. Njegova alpinistična pot se je končala pri sestopu po preplezani novi smeri na Južni Jongsang (7359m) v Janak Himalu, na začetku oktobra leta 2000. In takrat se je v Marjanu nekaj premaknilo, začel je plezati, da bi obiskal grob svojega sina.

To je zgodba o neskončni in brezmejni ljubezni, ki je ne morejo uničiti niti največje ovire na tem svetu. Niti najzahtevnejši vzponi, tisti himalajski, niti najgloblji pristanki, ko je oče nenadoma izgubil lastnega sina. To je zgodba o iskanju poslednjega sinovega pogleda, njegovega koraka in zadnjega krika, potem ko je za vselej omahnil v globino himalajskega gorovja, 800 metrov globoko.

Ko je Marjan Markovič leta 2006 našel sinov grob, ga je pozval nov klic, klic najvišjih vrhov sveta. Je bilo to nadaljevanje sinove poti, nekaj se je premaknilo v njem … želja, da gre vedno višje … Ni bilo dovolj, da je preplezal več kot 16 evropskih štiritisočakov, med njimi naj posebno omenim Weisshorn (4506m), Matterhorn(4478m), Elbrus najvišji vrh Evrope(5642m), Mont Blanck(4810m) z Branetom Fabijanom. Slovenske gore, h katerim se vedno znova vrača, pa je prehodil po dolgem in počez. 3. avgusta 2006 je postavil nov dolenjski mejnik: postal je namreč Dolenjec, ki je stopil najvišje. Do takrat bil to njegov sin Andrej (7350 m), odslej je to dosegel Marjan pri 59. letih. Osvojil je 7546 metrov visok vrh Muztag Ata (tudi Muztagata). »Vzpon na goro ni boj z naravo ali z zakonom gravitacije, je boj s samim seboj,« je misel Walterja Bonatija.

Večina nas je vesela, če osvojimo katerega od dolenjskih hribčkov, morda Triglav, Jalovec, Grintavec, že za to je treba nekaj poguma in truda. Marjanu Markoviču, alpinistu pripravniku, doma s Sel pri Dolenjskih Toplicah, pa je večni izziv in želja stati na vrhovih, ki so za večino nedosegljivi ... in kaj ga žene … morda nadaljevanje sinove poti …

Potem ko je stal na vrhu 7546 metrov visokega Muztagh Ata, 6850 metrov visoke Patibare v Himalaji in 6962 visoke Aconcague v Andih, si je že desetletje želel na Pik Lenin, Kirgizija (7134 m) in tudi to mu je uspelo. Lani pa v navezi Andrej in Marija Štremfelj z Branetom Fabijanom Dent Blanche (4357 m), skriti dragulj v senci Matterhorna.

Vendar kljub neštetim izrednim dosežkom spoštljivo gleda na dolenjske gričke, na gore sredogorja, nas navdušuje, da se mu pridružimo v čim večjem številu in občutimo lepote narave, izjemne občutke, ko smo v rajskem, njegovem svetu … Na svojih vsakodnevnih poteh, morda na Mirno goro, Markovo glavo, nas obvesti greste z mano … pojdimo skupaj in občudujmo pejsaže. To so njegove besede.

Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Brez želja, brez misli doživljaš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe. Te misli Nejca Zaplotnika so me preplavljale ob predstavitvi Marjanove poti po slovenskih in tujih gorah. Marjanova pot je posebna, enkratna, ljubezen do gora želi približati tudi nam, nas vodi po raznih poteh .

Hvala Marjan in srečno po poti, po kateri boš hodil tudi naprej!