Jure Kljajić

Pri Marjanu Kardinarju oznaka »večni župan«, saj je eden od maloštevilnih županov, ki občine vodijo že od ustanovitve, nikakor ne velja za zmerljivko. Agronom in kmečki sin iz majhnega prleškega kraja Krapje pri Ljutomeru že več kot četrt stoletja vodi majhno občino Dobrovnik s tremi naselji, kjer živi le okoli 1350 duš. Prlek med Madžari, Prekmurci in Romi je aktiven član številnih društev in že dolga leta srce družbenega dogajanja v dobrovniški občini ter širše. Njegovo delovanje sega od kmetijstva in razvoja turizma do ohranjanja lokalnih tradicij. Leta 2009 je bil vodilni pri organizaciji svetovnega prvenstva v oranju, ki je potekalo v Tešanovcih, v okviru turističnega društva pa ima poleg Zavoda za okolje in turizem Občine Dobrovnik delno vlogo tudi pri ohranjanju in širitvi turističnih prireditev ter oživljanju lokalnih in vinogradniških običajev. Kot strasten vinogradnik je tudi ustanovni član Združenja slovenskega reda in ima v redu status viteza vina. Kardinar je ob tem velik zagovornik regionalnega razvoja, sodelovanja in celo pobudnik vzpostavitve pokrajine Pomurje. Velja za župana, ki se nikoli ne boji povedati stvari na glas, a ob tem ni nikoli žaljiv, saj se je hitro naučil, da recept za uspeh ni iskanje političnih nasprotnikov, temveč partnerjev.

Kako ste začeli svojo pot, ki vas je pripeljala v politiko?

»Nikoli nisem načrtoval vstopa v politiko. Odraščal sem kot kmečki sin, moje življenje in delo sta bila osredotočena na kmetijstvo, ki mi je bilo od otroštva blizu. Prelomnica se je zgodila okoli leta 1990, ko sem se soočil z resno zdravstveno preizkušnjo – operacijo pljuč zaradi tuberkoloma. Takrat sem bil direktor Panonke TZO Murska Sobota in sem se po okrevanju vrnil na delo. Že takrat sem videl mnoge izzive v kmetijstvu, predvsem v odnosu med kmeti in zadrugami. Velikokrat se sliši, da so zadruge ali sistem glavni krivci za težave, vendar sem prepričan, da krivda ni tako preprosta. Kmetijstvo na Danskem, ki deluje na podobnih načelih, dokazuje, da so zadruge lahko uspešne. Pri nas smo pogosto preveč popustljivi, nismo znali uveljavljati discipline ali spodbujati sodelovanja. Del sistema ni bil nikoli navdušen nad tem, da bi imeli zadruge, in del tega so bili močni in vplivni ljudje. Pa tudi s figo v žepu smo imeli ABC Pomurko, ker so bili v ekipi neiskreni in zaupanja nevredni ljudje. To so izkušnje, ki so me oblikovale, vendar sem še vedno verjel v moč sodelovanja. Po umetno sproženem stečaju Lendavske kleti, kjer sem bil direktor, so me nagovorili, naj kandidiram za župana. Dobrovnik, ki je bil tudi takrat pretežno madžarska lokalna skupnost, ni imel slovenskega kandidata. Sprva sem bil skeptičen, a sem kljub temu privolil. Kot prišlek sem imel za sabo vseeno že deset let življenja v tej skupnosti, bil sem prepoznaven in ljudje so mi zaupali. Kmetje so namreč k meni hodili po nasvete. Imel sem tudi veliko izkušenj iz prejšnjih služb in mladinskih organizacij, kar mi je precej pomagalo. Že s petnajstimi leti sem bil predsednik mladinske organizacije Cven - Mota - Krapje, tudi v študentskih časih, od Maribora do Zagreba, sem bil v Zvezi socialistične mladine Slovenije. Takrat smo bili skupaj tudi z nekaterimi, ki so še danes aktualni politiki. Čeprav z nekaterimi danes ne gojim istih političnih stališč, pa zaradi tega nikoli nisem zavračal dialoga. Na koncu vsi brcamo na isti gol, saj gre za isto Slovenijo, za isto občino. No, da potegneva črto. Ob odločitvi za župansko kandidaturo je vendarle šlo za skok v neznano. V drugem krogu sem zmagal, vse drugo pa je zgodovina (smeh).«

Na štirih lokalnih volitvah niste imeli protikandidata. Je pomanjkanje konkurence dobro ali slabo?

»Pri svojem delu se trudim voditi občino dogovorno, ne diktatorsko. Sem pa vztrajen in strog glede dela – lenobe preprosto ne prenesem. Moja ožja ekipa, ki še danes stoji ob meni, je ključ do vseh dosežkov. Sam nikoli ne bi mogel doseči tega, kar smo skupaj ustvarili. Ko slišim, da bi morali župani po dveh mandatih odstopiti, se nasmehnem – morda to velja za velike občine, kjer so sistemi stabilni in menjava na vrhu ne povzroči pretresov. V manjših občinah, kot je Dobrovnik, pa štiri leta komaj zadostujejo, da dobro spoznaš problematiko. Realno potrebuješ vsaj štiri mandate, da začneš videti prave rezultate. Ko sem začel prvi mandat, je bil proračun občine zgolj 600 tisoč evrov, za investicije pa smo imeli le 100 tisoč evrov. To je bilo zelo omejujoče, zato smo se morali lotiti projektov postopoma. Spomnim se, kako smo bili veseli prenove ceste Strehovci–Renkovci. To je bila majhna, a pomembna pridobitev. Nikoli tudi ne bom pozabil, ko sem na začetku županovanja šel na pogovor k trem takrat največjim gospodarstvenikom v regiji – Polaniču, Cipotu in Kuhariču. Nihče ni bil takoj pripravljen za sodelovanje. Razumljivo, saj kot majhna občina nismo imeli kaj ponuditi. A čez deset let, ko smo se ponovno srečali, sem jim rekel: 'Morda je bilo dobro, da že takrat nismo sodelovali. Moral sem se sam izoblikovati, dokazati in postaviti na noge.' To je bila tako zame kot zanje pomembna lekcija.«

Občina Dobrovnik je občina s pretežno madžarskim prebivalstvom, v njej živi tudi romska skupnost. Je zaradi tega čutiti kaj napetosti?

»Vodenje Občine Dobrovnik je posebno zaradi njene dvojezičnosti in raznolike kulture. V vseh letih sem se naučil, da harmonija in medsebojno spoštovanje prinašata najboljše rezultate. Naša dvojezična osnovna šola, vrtec in kulturni dom so največji simboli tega sodelovanja. Zelo sem ponosen, da smo skozi skupne projekte dokazali, kako lahko dvojezičnost obogati celotno skupnost. Vedno sem poudarjal, da je ohranjanje identitete ključnega pomena – od kulture in kulinarike do jezika. Ne želim, da bi kdo občutil, da favoriziram eno skupino prebivalstva. Mislim, da smo to ravnovesje dobro vzpostavili, čeprav se vedno najdejo posamezniki, ki stvari vidijo drugače. Poudarjam: ko gre za projekt madžarske narodne skupnosti ali kogar koli drugega v lokalnem okolju, morajo od tega imeti koristi vsi. Denar, ki ga občina prejme na račun dvojezičnega poslovanja, ni namenjen izključno eni skupini, ampak celotni skupnosti. Ko sem prišel v Dobrovnik, nisem občutil, da bi se kdor koli drugače obnašal, kot se danes nekateri. Danes pa je, kar me izredno moti, denar sveta vladar. Ko smo gradili kulturni dom, smo dobili podporo iz različnih virov: krajevni prispevek, nepovratna sredstva Slovenije in šele pred leti prvič finančno podporo Madžarske. Takrat so tudi opazili, da pri nas harmonija in sožitje nista zgolj besedi, ampak način življenja. Park prijateljstva v Žitkovcih, ki je bil nagrajen na ravni EU, je lep primer, kako lahko sodelovanje presega meje in združuje ljudi, potem je tu še hiša rokodelstev. To so zgodbe, s katerimi smo želeli na drugačen način predstaviti dvojezičnost, ki jo danes nekateri pojmujejo zgolj po ekonomski plati. Te različne vrednote lahko Občino Dobrovnik zgolj bogatijo, a hkrati zahtevajo več odgovornosti, strpnosti, iskrenosti in energije. Na dolgi rok se izplača. Smo pa žal družba trenutnih efektov, kar ni vzdržno in je lahko zelo nevarno.«

Omenili ste skromne proračunske zmožnosti ob prevzemu občine. Danes so finančni izzivi verjetno še bolj prisotni.

»Proračun je kot kvas. Tisti, ki misli, da bo iz njega napravil vse in zapravljal, naj pozabi. Če želiš nekaj več, moraš več delati. Imamo pa tako na nacionalni kakor na evropski ravni danes ogromno možnosti za pridobitev sredstev in tu je naša občina z dobro ekipo zelo uspešna. Osnova pa je srednjeročni program in večletna vizija. Naš program seže skorajda do 2040–2050. Zato smo tudi med prvimi začeli uvedbo dvoletnih proračunov, čeprav so nekateri bili proti. Poudarjam, da smo zahvaljujoč dobri ekipi, vztrajnosti vseh vedno uspeli z glavnimi projekti in naši zaključni računi so zmeraj bistveno višji od prvotno sprejetega proračuna, saj še enkrat toliko pridobimo nepovratnih sredstev. Je Dobrovnik uspešna občina? No, slaba ni. V 26 letih smo v občini skozi proračune obrnili 50 milijonov evrov, kar ni malo denarja. Ves denar, ki ga dobimo iz naslova dvojezičnosti in romske skupnosti, skušamo oplemenititi. Pri razdelitvi tako imenovanega madžarskega denarja smo vzpostavili razmerje 70 : 30. Če kdo želi več denarja, naj ga pridobi na trgu in ne samo pričakovati od župana, da bo odprl mošnjiček.«

Jure Kljajić

Ali je sistem financiranja občin ustrezen? Župani pogosto opozarjate na pomanjkanje sredstev in dodatne obveznosti, ki jih nalaga država.

»Sistem financiranja občin ima velike pomanjkljivosti, saj se zdi, da država pogosto prelaga dodatne obveznosti na občine, ne da bi temu sledila tudi primerna finančna podpora. V Dobrovniku smo na primer brez nepovratnih sredstev urejali romsko naselje. Formula za financiranje, ki smo jo predlagali pred dvajsetimi leti, je sicer še danes v uporabi, a problem je, da so dodatne obveznosti, ki so nam jih naložili, financirane premalo ali sploh ne. Zgovoren primer je komasacija. To nikoli ni bila naloga občin, pa smo morali sami pritisniti na sklad kmetijskih zemljišč, da je začel postopke, saj bi sicer projekti ostali na mrtvi točki. Občine so preobremenjene z nalogami, ki bi morale biti v domeni države. Potrebujemo enotne strategije – od prometnega načrtovanja do poplavne varnosti – in boljši sistem prostorskega načrtovanja. Danes je cena prostorskega načrta za majhno občino, kot je Dobrovnik, nesorazmerna z zmožnostmi velikih občin, kot je Murska Sobota. A kljub temu smo v Dobrovniku pohiteli in v desetih letih sprejeli prostorski akt, kar nam je omogočilo razvoj poslovnih in turističnih območij.«

S prostorskim umeščanjem je povezana investicija Boštjana Bandlja v Žitkovcih, ki je pritegnila veliko pozornosti. Kako daleč je ta projekt?

»Investicija v Žitkovcih, rastlinjaki družbe Green Gardens, je pomemben projekt za našo občino. Če ne bi leta 2003 začeli postopka spremembe prostorskega akta, danes ne bi bil uresničljiv. Moram pa poudariti, da nihče ni zanje spreminjal namembnosti zemljišč. To je bil sklep kmetijskega ministrstva oziroma sklada kmetijskih zemljišč, da se vsa nepozidana stavbna zemljišča, ki so namenjena kmetijstvu, prodajo ali oddajo v dolgotrajni namen. Občina je svojo nalogo opravila: pripravili smo OPPN, uredili dostopne poti in zamenjali parcele za zagotovitev javnega prehoda. Ta projekt ne bo koristen le za območje rastlinjakov, ampak tudi za vse lastnike okoliških zemljišč. Seveda pa ni šlo brez klasične nevoščljivosti. Naslednji koraki so zdaj na strani investitorja. Naš cilj je, da tudi ta projekt podpira lokalno gospodarstvo in omogoča trajnostni razvoj, pri čemer imamo jasno vizijo za vključitev geotermalne energije.«

Geotermalna energija je v Dobrovniku pogosto izpostavljena kot zgled dobre prakse. Kakšne načrte imate za prihodnost?

»Geotermija je ena od največjih prednosti naše regije. Ocean Orchids je odličen primer, kako lahko izkoristimo to naravno bogastvo, saj podjetje ta hip gradi novo reinjekcijsko vrtino, kar pomeni trajnostno upravljanje geotermalne vode. A možnosti so še neizkoriščene. Želimo sodelovati pri razvoju daljinskega ogrevanja, kar smo začeli načrtovati že pred leti z bioplinarno, farmo piščancev in Ocean Orchids, a takrat tega država ni bila pripravljena financirati. Ideja je povezati energijo in jo izkoristiti trikratno – za ogrevanje, hlajenje in transport. Takrat ni bilo politične volje, zdaj pa se stvari premikajo. Naša vizija je, da se občine Dobrovnik, Turnišče in Kobilje povežejo in skupaj razvijajo projekte, ki vključujejo geotermijo, turizem in kmetijstvo. Če bosta Lušt in Ocean Orchids zaposlovala več ljudi ali če bo Green Gardens z rastlinjaki v Žitkovcih razširil dejavnost, bomo vsi zmagovalci.«

Kot agronomu vam je še posebej domače področje kmetijstva. Kako gledate na današnje razmere?

»Kmetijstvo je moja stroka in močno sem vpet v to področje. ABC Pomurka je delala fantastično, zaposlenih nas je bilo 48 agronomov in srce me boli, kako se je zgodba končala. Kako spraviti kmetijstvo na nekdanjo raven? Preprosto. Vzemimo srednjeročni program ABC Pomurke in delajmo po njem. Kar se tiče podnebnih sprememb, zagovarjam, da je treba dvigniti nivo podtalnice in se bosta tudi mikro- in makroklima regije spremenili. Glede namakanja iz reke Mure, o katerem se zmeraj veliko govori, pa menim, da je treba najprej vodo iz Mure razliti in šele potem bomo videli, kje in koliko namakanja potrebujemo. Pri naši prodnati zemlji je namakanje lahko zelo nevarno.Poudarjam tudi, da ekološko kmetijstvo ne pomeni, da ni treba gnojiti in škropiti, to je napačno razmišljanje. Če bi imeli pravilen kolobar in več živinoreje, ki je v regiji žal nimamo, bi lahko s humusom marsikaj drugače naredili. Ravno tako zagovarjam zelenjavo. Na pomurskih tleh bi je moralo biti vsaj 20–30 odstotkov, sicer bomo imeli v prihodnosti lahko težave. Kar zadeva naravovarstvo, podpiramo projekte, kot je območje Natura 2000, vendar menim, da smo ostali na pol poti. Imamo krajinski park, a smo imeli le nekaj skupnih projektov.«

Bukovniško jezero velja za eno najbolj priljubljenih turističnih točk v regiji. Kakšni so vaši načrti za razvoj tega območja?

»Bukovniško jezero je več kot turistična točka – je simbol naše občine. Gre za območje, ki je bilo nekoč pogozdovano. Da smo ga ohranili v javni lasti, smo izgubili veliko živcev in energije, vendar se je izplačalo. Imamo jasen načrt: revitalizacija jezera mora potekati postopoma in premišljeno. Da bi jezero takoj napolnili z ribami, bi bila napaka. Trenutno urejamo brežine in se pripravljamo na odstranitev mulja, kar je nujno, in upam, da bo to zimo glede na obljube ministra Jožeta Novaka končno izvedena. Ne želimo hitrih rešitev, kot so nenadne zaloge rib, ampak trajnostni razvoj, ki bo ohranil vrednost jezera za prihodnje generacije. Načrtujemo tudi širitev rekreacijske, gostinske in turistične ponudbe. Bukovniško jezero je lahko vzorčni primer, kako uskladiti naravno vrednost z razvojnimi potrebami.«

Tadej Ajlec

V Dobrovniku se bo gradil tudi dom za starejše. Kako pomembna je ta investicija?

»Dom za starejše je ključni del naše vizije razvoja Dobrovnika, ki temelji na treh stebrih: socialnem, infrastrukturnem in gospodarskem. V načrtih je ne le dom z 48 posteljami, ampak tudi 30 novih javnih stanovanj, od katerih bo polovica namenjena mladim. Ta projekt bo dvignil kakovost življenja v občini, spodbudil medgeneracijsko povezanost in prispeval k oživitvi kraja. Gradnja doma za starejše je več kot investicija – je odgovor na potrebo prebivalcev. Če ne vlagamo v to infrastrukturo, bomo izgubili več, kot bomo pridobili. Zato sem ponosen, da smo v Dobrovniku kljub omejenim sredstvom vztrajali pri velikih regijskih projektih, kot sta vodovod in kanalizacija, in zdaj delamo korak naprej z domom za starejše. Želimo ohraniti javne storitve in dvigniti kvaliteto življenja ter stopnjo razvoja, saj je to ključno za ohranitev življenja na podeželju. Ob zadnjem obisku notranjega ministra sem dejal, da sem ponosen, da smo ohranili policijsko pisarno in da ne sprejemam trenda ukinjanja poštnih uradov, trgovin in krajevnih uradov, ker se to na podeželju ne izplača. Pričakujem, da se vsi odgovorni poenotijo in vzpostavimo močno regijsko kmetijsko politiko, strategijo turizma ... Vsi se moramo združiti, sicer nas bo odpihnilo.«

Toda pri sodelovanju v regiji je še veliko rezerve, kar ne nazadnje kaže dogajanje pri sprejemanju dogovora za razvoj regije.

»Absolutno. To dogajanje obžalujem. Dogovor za razvoj regije dobesedno pomeni to, česar mi ne delamo. Se ne dogovarjamo. Kaj bi se zgodilo, če bi bilo nasprotnikov še več in ga ne bi sprejeli? V Ljubljani bi se nam smejali. V Pomurju si zaslužimo biti enakopravni, zaslužimo si enak standard, kot ga imajo najbolj razviti, a obenem moramo biti tudi odgovorni.«

Ali razmišljate o ponovni kandidaturi? Vašemu nasledniku prav gotovo ne bo lahko prevzeti štafetne palice.

»Ne bojim se za prihodnost. Verjamem, da imamo dovolj mladih, pridnih in delavnih ljudi, ki bodo sposobni prevzeti odgovornost in peljati občino naprej. Seveda se vsakdo boji te odgovornosti – ne moreš vstopiti v vozilo, ki že drvi 100 na uro, zato se je treba morda malce ustaviti. Občutek imam, da je ekipa, ki zdaj deluje, dovolj močna, da bo lahko nadaljevala začrtano pot, vendar se moramo kot skupnost še bolj povezati in sodelovati. Sam se še ne poslavljam, nisem rekel zadnje besede. Res pa je, da tako dolgo, kot sem bil župan doslej, zagotovo ne bom več vztrajal (smeh). Moja naloga do konca mandata je med mladimi spodbujati razpravo, jih vključiti v odločevalne procese in skozi delavnice pokazati, da vodenje občine ni bavbav. Gre za službo kot vsako drugo – je izziv, turbulentna naloga, ki pa zahteva potrpežljivost, debelo kožo in predvsem korektnost. Sam sem se moral naučiti graditi požarni zid okoli sebe, da me vse kritike ne dosežejo preveč osebno. To je pomembno za zdravo opravljanje funkcije, vendar je proces dolgotrajen. Ko bom odšel, si želim, da se delo, ki smo ga opravili, nadaljuje. Preveč energije smo vložili v projekte, da bi zdaj vse obstalo ali šlo nazaj. Tega si ne smemo dovoliti, to bi bila škoda za vse nas, tudi za tiste občane, ki so nam nagajali. Morali smo reševati tožbe zaradi komasacij, nekateri niso želeli podpisati soglasij za kolesarske steze, zato smo morali uporabiti razlastitev. Prav tako smo se dolga leta borili za Bukovniško jezero, kjer so nam nasprotovali naši lastni občani. To boli. Največkrat se zgodi, da smo sami sebi največji sovražniki. Na eni strani ljudje kritizirajo, na drugi strani pa sami počnejo ravno tisto, kar kritizirajo. Vendar je ta odpor v nas vzbudil trmo in vztrajnost, da smo dokazali, da smo na pravi poti. Tako smo dosegli marsikaj, a z veliko dodatne energije in časa, ki bi ju lahko bolje porabili za druge projekte. Ena mojih največjih želja je, da se cesta med Mursko Soboto in Lendavo preoblikuje v cesto pozitivnih zgodb. Ta cesta bi morala postati simbol kmetijsko-turističnih zgodb in malega gospodarstva. Ne gre za težko industrijo, temveč za projekte, ki povezujejo naravne danosti regije s turističnim in gospodarskim razvojem. Predstavljam si jo kot cesto, kjer se obiskovalci srečujejo s turističnimi kmetijami, lokalno kulinariko, rokodelstvom in malimi podjetji. To bi bila naša prihodnost – trajnostni razvoj, ki bi združil tako naše kmetijstvo kot turizem. Ko razmišljam o prihodnosti regije, vidim veliko potenciala, vendar ga moramo izkoristiti skupaj. Naša skupna odgovornost je, da zgradimo zgodbe, ki bodo ljudi povezale, ne razdvajale. Prav to je tudi bistvo sodelovanja med občinami. Ne smemo si biti konkurenti, temveč partnerji.«

Majhni, a vidni

Ne glede na majhnost je Občina Dobrovnik prepoznavna tudi na nacionalni in mednarodni ravni, saj zelo dobro sodeluje z Madžarsko, Hrvaško in Srbijo. Pohvali se lahko s številnimi nagradami in priznanji, med drugim so letos prejeli zlati znak Turistične zveze Slovenije. Pred dvema letoma je bila občina celo razglašena za razvojno najbolj prodorno občino v vzhodni Sloveniji. Zelo so naklonjeni tudi vse bolj priljubljenemu kolesarstvu. Ko je leta 2020 ultrakolesar Marko Baloh dosegel svetovni rekord na 1000 kilometrov, je svoj podvig začel ravno pri njih. Že leta 2015 pa se je s startom 3. etape kolesarske dirke po Sloveniji, kjer je nastopil tudi Primož Roglič, Dobrovnik vpisal v anale slovenskega kolesarstva.
Pri promociji občine je Zavod za okolje in turizem Občine Dobrovnik izjemno dobro opravil svojo nalogo, seveda ob sodelovanju vseh, vendar nekdo mora ta voz razvoja turizma vleči naprej. Sto tisoč obiskovalcev, ki občino letno obiščejo, so dokaz dobrega dela. Kot majhna obmejna dvojezična občina, ki združuje naselja Dobrovnik, Strehovci in Žitkovci, so trdno zavezani prihodnosti, saj so prvi temelji skupnosti bili položeni že leta 1280. Občina Dobrovnik ima svojo lastno zgodovino in jasno začrtano pot v prihodnost.