Imam peklensko srečo, da se nisem okužil s kugo sodobnega časa. Se pravi z razuzdanim pehanjem za močjo, imetjem in denarjem. Ta sodobna »sveta trojica« je kriva vsega zla na tem našem ljubem svetu in kdor se razuzdano peha za močjo, imetjem in denarjem, naj bo preklet in naj se po koncu tuzemskega bivanja žge v peklu. Mi, ki nimamo moči, imetja ali denarja smo lahko neizmerno veseli. Rad nas ima celo Stvarnik neba in Zemlje, h kateremu se moramo, izgubljene ovčice, čim prej  vrniti in ob katerem nam bo po smrti dano uživati v nebesih. Tisti, ki imajo moč, imetje in denar, imajo nebesa že na Zemlji. In med njimi so tudi vsi tisti, ki najglasneje in najbolj obsojajo razuzdano pehanje za močjo, imetjem in denarjem.

Ovčice je treba nekako potolažiti: če so že lačne, žejne, preganjane, mučene in še drugače zaničevane, ker nimajo moči, imetja in denarja, naj imajo vsaj tolažbo, da je razuzdano pehanje za močjo, imetjem in denarjem greh, kaj greh, kuga sodobnega časa. In kuge se je treba bati, kot se boji vrag križa. Pred kugo je težko ubežati. Če pa ti to že uspe, potem v kakšni graščini pripoveduješ zgodbe, ki jih zapiše neki Boccacho in jih nato izda pod naslovom Decameron. Toda tudi v tem primeru moraš biti močan in bogat. Sicer se stegneš v blatu, smradu in revščini, pozabljen od ljudi in od boga.

Ljudje nimajo radi revnih. Tudi glasniki in razlagalci božjih prostranstev nimajo radi revnih. Revni so nadloga in slaba vest vseh tistih, ki imajo moč, imetje in denar. Seveda, če vest sploh še imajo, če ni vest umrla s prvim žebljem, ki so ga s kladivom potisnili skozi roko na križ obsojenega.

Revni nimajo ničesar, kar bi jim lahko tisti, ki imajo moč, imetje in denar še lahko vzeli. Revnim je treba samo dajati. In če že nočemo konkretno pomagati revnim, lačnim, preganjanim, žejnim in drugače zapostavljenim, pač obsodimo moč, imetje in denar ter tako zameglimo, da smo med močnimi in bogatimi tudi sami. Da pijemo penino, ko drugi niti vode nimajo. Da se bašemo s fazani, ko na milijone otrok umira od lakote. Da se rokujemo s tistimi, ki zaradi svoje moči, imetja in denarja izvažajo demokracijo z letalonosilkami in osiromašenim uranom. Da smo na kratko: prvi med prvimi, ki se razuzdano pehamo za močjo, imetjem in denarjem.

Preberite še ...

Kulinarika

Ne spreglejte znakov, ki razkrivajo kakovost paradižnika

Pokazati na kugo sodobnega časa v podobi moči, imetja in denarja je, milo rečeno, sprenevedanje, vredno podelitve oskarja, Nobelove nagrade za  odvračanje pozornosti od resničnih težav, ki pestijo prebivalstvo matere Zemlje. Kuga sodobnega časa so vojne. Je AIDS. So druge neozdravljive bolezni. Je revščina. Je lakota. Je nepismenost. Je naraščanje svetovnega prebivalstva. Kuga sodobnega časa je človeško ravnanje z naravo...

»So dovoljene majhne laži v politiki?« je vprašala novinarka človeka, ki ima in moč in imetje in denar.

»So,« je odgovoril mož z močjo, imetjem in denarjem.

»Vendar pazite,« je nadaljeval,  »majhne laži so dovoljene tistim, ki imajo in moč in imetje in denar.«

Z lažmi pa je, saj veste, kako. Še najbolj so podobne snežni kepi, ki jo vržete po pobočju. Sprva je majhna, z valjenjem po klancu pa postaja vse večja.

In na koncu se preobrazi v resnico. Samo dovolj vztrajni morate biti.