... je polemika o tem, ali nekateri res potrebujejo več pomoči, razumevanja in podpore kot drugi.

Igrajmo igro. Izbrišimo vse ljudi s planeta in opazujmo naravo. Raznoliko, pisano, bolj ali manj občutljivo, bolj ali manj prilagodljivo.  Ni razloga, da ne bi bili takšni tudi ljudje. Morda primerjava, ki bo našem prostoru bližja - tudi avtomobili imajo različno opremo, čeprav so vsi avtomobili in služijo svojemu namenu. Ja, drži, cena je različna in tu se zdi, da primerjava ni najbolj posrečena.

Poskusila bom drugače.

Imam kolega. Poznava se že skoraj dvajset let. Nekako istih let sva in znašla sva se v podobnem poklicu.

Ima žameten glas. Takoj ga prepoznam. Obarvala so ga dolga leta radijskega dela.

Ima občutek za ljudi, lahko mu zaupam, vedno sem vesela, ko se srečava in klepetava, pijeva kavo. Z žarečimi očmi mi pripoveduje o svoji hčerki, ki je že prava damica, čeprav imam doma fotografijo (zdi se kot nova), na kateri jo držim v naročju. Drobno dojenčico, z lepo zaobljeno glavico in srčastimi usteci.

Ima jo zelo rad, čeprav ne živita skupaj.

Pred leti mi je na popoldanski kavi zaupal svojo zgodbo. O očetu, ki ga je našel na podstrešju. O tesnobi, ki gre z njim skozi življenje, o potrtosti, ki je sestavni del njegovih popoldnevov. O sobi, ki ima rešetke, a skozi katere, kadar je najhuje, zaveje vonj po smrti. Koncu, ki se zdi odrešitev, klicu, ki vabi. O znanki, ki jo je na robu nebotičnika prepričeval, da je vredno sestopiti. Tako občutljiv je lahko razumel.

Najine poti so se v nekem trenutku razšle. Nekega večera me je na poti domov presenetil klic. Prosil me je, naj ga obiščem. V bolnišnici na koncu mesta. Stavbi, do katere vodi le drevored. Kjer konča pot mestni avtobus.

Pričakal me je v solzah. Jokal je ves čas mojega obiska. Poslušala sem ga. Tolažila sem ga, kakor sem najbolje znala. In se po drugi strani počutila nemočno.

Našli so »kombinacijo«, ki ga je »vrnila«. Žena ni zdržala že prvič. Kar je razumel in nikoli ni kuhal zamer, nikoli ni obtoževal.  Poiskal si je sobico, našel delo in me pred tedni vesel poklical. Poleti sem dobila razglednico z Unij, kamor se je zatekel, da bi celil svojo razbolelo dušo.

Veliko darov ima. Veliko svetlobe, s katero obda ljudi okoli sebe, in svojo drugačnost.  

Ne vem, a včasih razmišljam o tem, da je bolezen »duše« hujša od telesne.

Težko jo pokažemo (poglej, tukaj me boli, saj se vidi), težko jo razumemo in težko jo razumejo tisti, ki je nimajo. Zato si z njo pogosto sam in osamljen.

Ker je še vedno polna skrivnosti. Za vse.