Pletarstvo sodi med najstarejše domače obrti na Slovenskem. Po vaseh je še vedno mogoče najti koga, ki se ukvarja z njo. V Gabrju pod Gorjanci pleteta še dva, Jože Božič in Jože Pust. Oba sta samouka, čeprav sta pletarstvo kot otroka spoznala v domači hiši, vendar ju takrat ni povleklo, da bi tudi sama poskusila. A se z leti človek spreminja in pletarstvo je postalo nekaj, kar počneta »za užitek, veselje in za dušo«, kot je dejal Pust.

Ker imajo po bontonu starejši prednost, bomo začeli pri starejšem od Jožetov, pri 72-letnem Jožetu Božiču. S pletarstvom se je začel ukvarjati, ko je bil ob službo. »Kakšna dva meseca sem nekaj postopal sem in tja, študiral, s čim bi se poleg preostalega dela na domačiji ukvarjal, in se odločil, da bom začel plesti. In sem tisto, kar smo imeli doma, razpletel, da sem videl, kako se plete,« je začel pripoved. Na dan so mu privreli tudi sicer bolj kot ne bledi spomini iz otroštva, ko je pri pletenju opazoval domače in celo kot deček sam naredil en koš, pa ko so ob nedeljah hodili zaporniki iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so delali na Gorjancih, v dolino in se ustavili v vasi na kozarčku šmarnice … »Vsi so nekaj znali, vsak je imel neki poklic. Eden je bil urar in je potem po vasi popravljal ure, eden pa je znal opletati steklenice. In sem ga gledal. Bil sem majhen, a mi je ostalo v spominu,« je opisoval.

V NAJMANJŠO NE GRE KOCKA SLADKORJA

Izdeluje košarice najrazličnejših velikosti in barv, v najmanjšo ne gre niti kocka sladkorja, tiste večje pa so na primer za pobiranje jabolk. »Dobro vidim, imam očala za branje in gre, za najmanjše košarice pa moram biti predvsem miren in potrpežljiv,« je pripomnil. Za izdelavo majhne košarice potrebuje okoli dve, tri ure, za izdelavo velike od tri do štiri ure, večinoma pa jih podari znancem in obiskovalcem za spomin.

Opleta s plastiko, saj se lažje ovija, nekaj košar, predvsem večjih, pa je seveda naredil tudi z bekami. »Košev že nekaj časa ne pletem več, a si želim narediti še enega,« je dodal. Ogrodje vseh košar, majhnih in velikih, je leseno, šibe zanj naberejo po grmovju in na obronku gozda, kjer se zarašča kot živa meja. »Najboljše so pri tleh, malo starikave in gladke, brez grč, sicer pa se lepo ovijajo tudi kostanjeve veje. Tudi plastika ni vsaka dobra, mora biti mehkejša. To plastiko uporabljajo za povezovanje na primer časopisov in kartonske embalaže. Če vidim, da jo imajo v kateri izmed trgovin, kar vprašam, ali mi jo dajo,« je povedal.

Sicer pa Jože Božič ni vešč le opletanja, izdeloval je tudi lesene grablje za mrvo, za vnučki, triinpolletni navihani dvojčici Anastazijo in Lavro, je na primer naredil manjše lesene mizice in stolčke, da lahko, ko prideta na obisk, malicata in se igrata, izdeluje tudi različne lesene nože, zadnji vejnik je na primer lani naredil za sestro, ki je praznovala abrahama, poskusil se je tudi v piskroveštvu in še kaj bi se našlo. Na kmetiji je že tako, da si vešč marsičesa in si sam svoj mojster. Seveda ima, kot se za Dolenjca spodobi, tudi vinograd. Vinograd, in to celo na dveh koncih, pa ima drugi Jože.

VSAKA KOŠARA JE UNIKAT

Jože Pust, ki stanuje v sosednji ulici, se s pletarstvom ukvarja že kakšnih 35 let. Spominja se, da je doma, prihaja iz globodolske doline, njegov oče Janez ob zimskih večerih, ko se zunaj ni dalo več delati, pletel koše in košare. In po tem, ko se je priženil v Gabrje, je koše, predvsem takšne večje za listje, pletel tudi zdaj že pokojni tast Ivan. »Če je bilo kaj treba, sem mu pripravil in pri tem je takrat tudi ostalo. Sčasoma pa sem prišel na idejo, da bi mogoče lahko poskusil tudi sam,« je pripovedoval 66-letni Jože. In je začel delati košare iz bek. Kombinira jih s plastiko, saj je tako izdelovanje hitreje in lažje, ne nazadnje pa, kot pravi, bek ni dovolj. »A če kdo želi, mu košaro naredim tudi vso iz lesa. Iz lesa pa so seveda koši, a moji so manjši od tastovih, tako nekje za otroška ramena. Moj prvi koš je bil podoben brenti za grozdje in ne košu. Pa me je tast ob pogledu nanj hitro podučil, da je treba v dno koša narediti luknje postrani, da bo koš dobil pravo obliko, in ne naravnost, kot sem to naredil jaz.«

Beke nabira sam po okolici, tudi nasadili so jih, da jih ima kolikor toliko dovolj. »Ko beke obrežem, jih en teden namakam v vodi v koritu, potem jih kakšne štiri ure kuham v kotlu in nato olupim. Lepe gredo za košare in koše, druge pa uporabimo za vezanje trt v vinogradu,« je orisal. Tudi les za okvir košar nabere v gozdu in ga pripravi. »Že od nekdaj rad 'trapljem' po gozdu. Ko sem bil otrok, se spomnim, da smo doma v Globodolu nabirali koše jurčkov in smo jih prodajali, tu pa gob ni več tako veliko.«

Letno Jože Pust splete od 40 do 50 košar različnih velikosti, takšnih povsem majčkenih kot prvi Jože pa sicer ne. »Vsaka je drugačna. Ena uspe lepo, druga malo manj, ampak vsaka je unikat. Vsaj polovico jih gotovo razdam pa tudi za rojstne dni ali kakšne druge praznike jih pridejo iskat,« je pristavil. »Večkrat me vprašajo, koliko časa delam eno košaro. In jim iskreno odgovorim, da preprosto ne vem. Nikoli nisem štel ur. Nekaj časa opletam, potem preneham in se lotim česa drugega, nato pa se vrnem h košari ali košu.«

Pravi, da bi šel tudi na kakšne organizirane delavnice pletarstva, da bi videl, kako to delajo drugi, on pač dela po svoje. Sicer pa ga malo žalosti, da med domačimi vsaj za zdaj ni nikogar, ki bi ga pri pletenju nasledil, podobno je tudi pri Jožetu Božiču. »Nobeden izmed sinov se tega ne loti, vnučki pa, ko me gledajo, samo hitijo: 'Tole bo pa zame'. Pa jim rečem, pridi dol k meni in mi pomagaj, a nekega odziva ni. Ena izmed vnukinj se je sicer opogumila in na tri četrtine naredila košaro, potem pa odnehala. Tudi veliko ljudi je že reklo, da bi se želeli naučiti te domače obrti, ko so videli moje izdelke, a potem v uk niso nikoli prišli.«

A mogoče se v potomcih enega in drugega Jožeta vseeno skriva želja po ustvarjanju in pletenju, a še ni prišla na dan. Tudi sama kot otroka namreč nista pokazala pretiranega zanimanja za pletarstvo. Torej, upanje vedno obstaja, kajne?

Članek je bil objavljen v decembrski Živi, prilogi Dolenjskega lista.