Naši osnovnošolci so zelo zanimivi človečki: so drugačni od nas, ki smo  starokopitni, debilni in največkrat stvari drugače razumemo – nikoli tako, da bi bilo njim všeč. Vse kar govorimo, je zelo brez zveze. Zanje smo otročji starci, zdresirani po starem, smo nezanimivi, skratka, težko je z njimi sodelovati, se jim približati in kaj šele kaj človeškega početi. Bistri so, bistri ti otroci, so pa tudi tečni, včasih zoprni in velikokrat, če ne vedno, brezčutni. So kot nekakšni plastični pajaci, ki ne dišijo po človečnosti – tistem pristnem čudodelnem življenjskem napoju, ki gradi in ustvarja zdravo vzdušje in vsekakor nenazadnje zdrave družbene odnose. Vem, vse to, kar sem zapisal, je bogokletno in ni v skladu s sodobnimi metodami znanstvenih disciplin, ki se s tem ukvarjajo. Pa nič zato, pripravljen sem na bičanje.

Zakaj toliko čudnih resnic, zakaj so besede ovite v mrežo nekakšnih dvomov in zakaj iz stavkov veje smrad, ki pušča sluzasto sled napuha, zakaj je toliko zakaj-ev, ki nam vsiljujejo bolečino in sram? Zaradi razmetavanja hrane po šolskih jedilnicah, zaradi polemike, kakšna naj bi bila kazen, da bi bila vzgojna in še česa, kar se je v zadnjih tednih pisalo in govorilo. To je razlog mojega besedičenja. 

Razmetavanje hrane je v vsakem primeru dogodek, ki ga je treba sankcionirati, lahko pa je tudi  dejanje, pri katerem so lahko ogrožena življenja ali zdravje tistih, ki so bili v jedilnici z namenom, da se nahranijo, ne pa zato, da mu neki nepridiprav za vrat vlije vrelo juho, mu v oko zabriše vilice. Takšno obnašanje je vandalizem in grobo kršenje hišnega reda upravljavca prostora. Takšno dejanje se mora zaključiti s kaznijo in to je najmanj, da se takšnemu človečku prepove vstop v jedilnico. Jasno in glasno naj se mu pove, da si lahko kosilo ali kak drugi obrok v prihodnje naroči pri mamici ali v kakšni hotelski restavraciji. Staršema pa naj se poleg obvestila o vandalizmu pošlje še račun za čiščenje in škodo, ki je nastala  zaradi takšnega obnašanja.  

Vsi tisti pametnjakoviči, ki se zgražajo nad kaznijo »prepoved hranjenja«, ki je doletela kršitelja, so za mene puhloglavci, ki razvijajo teze o pravičnosti kaznovanja, zaradi lastne všečnosti in ideologije nekaterih pomembnih vzgojeslovcev. Kazen, ki je bila izrečena in izvedena, je premila za tako grobo kršitev. Sicer pa to sploh ni pomembno, bolj pomembni so vzroki, ki so povzročili takšen vandalizem, takšno obnašanje šolarja, ki je s svojim dejanjem onesnažil etična načela. To početje lahko označimo kot grobo nasilje nad šolo ali nasilje nad posameznim pedagogom, da ne omenim nasilja nad sošolci in drugimi učenci v jedilnici. Prepričan sem, da je veliko staršev jeznih in nezadovoljnih. In prav je tako, saj je s takimi dejanji grobo kršena varnost njihovih otrok in marsikdo od očkov in mamic postaja nestrpen, kar pa je blizu nerazsodnosti, ki največkrat povzroči grobe dialoge s pedagoškimi delavci. Le ti so dokaj nemočni in prepuščeni samim sebi, saj stroka še nima pravih odgovorov  za takšne dogodke. Pristojno ministrstvo je ocenilo, da je kazen »prepoved hranjenja« nedopustna, saj naj bi šlo za telesno nasilje nad učencem (kršiteljem), ker so ubogemu prepovedali hrano, nujno potrebno za njegov telesni razvoj. Hvala bogu, da imajo šole takšno dejanje opisano in sankcionirano v internih aktih in nenazadnje tudi v hišnem redu.

Pri vsej zgodbi pozabljamo, da to ni bilo enkratno dejanje, to se je pojavljalo večkrat in da so zaradi tega početja bili res lačni le učenci, ki so se v času vandalizma zaradi varnosti umaknili iz jedilnice. Za takšno grobo početje se mora najti prava šiba božja, ki bo spametovala kršitelja in v prvi vrsti njegove starše, ki so s svojimi zgledi ustvarili takšnega človečka. Bojim se, da bo jutri nekdo v jedilnico prinesel orožje in iz jeze ustrelil kuharico in pobil nekaj sošolcev, ker bo ocenil, da je hrana neprimerna. Ali ni to v svetu že vsakdanjost? 

Bojim pa se tudi, da bo jutri lahko bolj krut, kot je danes. Lahko se zgodi lakota, takšna, ki jo poznajo otroci v Afriki.