Vikend paket se po kratkem premoru vrača: novost te sezone bo rubrika, ki bo posvečena novodobnim vplivnežem oziroma »influencerjem«, kot jih imenujejo na družbenih omrežjih, kot stalna rubrika pa se v oddajo vrača Skrita kamera s Francijem Kekom, ki je do zdaj posnel že 136 zabavnih prigod.

Franci, se ne naveličate mimoidočih vleči za nos? Kaj je tisto, kar vas še vedno žene pri tem delu?

Z ljudmi se rad pogovarjam. Eni pripovedujejo pravljice otrokom, jaz jih odraslim. Razlika je, da odraslim na koncu razblinim zgodbo, ki so ji verjeli. Žene me rezultat. Ko je zamisel nekoliko slabša ali ni na voljo dovolj »kandidatov«, so občutki precej slabi.

Od kod zamisli za teme šal?

Zamisli se porodijo, ko za to obstaja potreba. Ko vem, da moram nekaj posneti, o tem razmišljam. Doslej sem se jih večinoma sam spomnil, pri kakšnih 15 pa sem si zamisel sposodil in jo predelal. Veliko se o zamisli pogovarjam z ženo, ki marsikdaj nadgradi osnovno idejo. Zgodi se tudi, da med snemanjem moj snemalec Sladjan Ljubojević pove kakšno dodatno »foro«.

Včasih se kdo tudi zelo burno odzove ... Povejte nam, prosim, ali ste jih že kdaj resno »dobili po nosu«.

Ob tem, da si želim čim burnejši odziv, vedno pazim, da ne grem predaleč. Če bi namreč koga preveč razjezil, obstaja možnost, da mi ne bi dovolil objaviti posnetega. Na koncu namreč vsakega vprašam za dovoljenje. 

Kaj pa odziv (ali najbolj posrečena skrita kamera), ki vam je najbolj ostal v spominu?

Ne bom rekel, da je šlo za najbolj posrečen trenutek, a odziv je bil zagotovo zanimiv. Ko sem nekje okrog leta 2004 na postaji mestnega avtobusa tam čakajočim ponujal črni kovček, je nekaj državljanov poklicalo policijo, češ da je lahko v kovčku kaj nevarnega. Te skrite kamere zagotovo ne bi snemal v današnjem času. Prišel je policist, zahteval osebno izkaznico, in ko sem še njemu porinil kovček pod noge ter »poskušal pobegniti«, je poklical okrepitve. Takoj je bilo tam še osebno policijsko vozilo in marica s policisti. Prislonili so me k steni z rokami navzgor. Nekaj časa sem užival, potem pa so me začela boleti ramena, zato sem skušal dopovedati, da snemamo skrito kamero, a poveljujoči se je odzval: »Tiho, tukaj jaz komandiram!« Sicer pa se s policisti zelo dobro razumem.

Skrite kamere ustvarjate že od leta 2003. Kako ste sploh prišli na idejo, da bi to počeli?

Prvo skrito kamero sem posnel leta 1989, ko sva s prijateljem Slavkom Božičem, ki je imel vozilo z beograjsko registracijo, za šalo spraševala ljudi, kje se gre na napovedani srbski »miting resnice«. Torej, najprej je bilo »Dajmo se hecat'!«, potem pa »Kaj pa, če bi še snemali obenem?«. Med letoma 2003 in 2005 sem jih snemal za oddajo Tistega lepega popoldneva (TLP), nato nekaj za Planet TV (te sem snemal na Hrvaškem) in nato za Pop TV. Lani sem se vrnil na nacionalno televizijo v Vikend paket, kjer letos nadaljujem.  

Kaj se je v tem času pri tem delu najbolj spremenilo: kaj je morda lažje, kaj težje?

Lažje je to, da mladina manj gleda televizijo in me ne poznajo toliko. Obenem pa so zdaj na cesti zelo zatopljeni v svoje telefone in s slušalkami v ušesih. Težje je pri starejših, ki me dosti bolj prepoznavajo. Da dobim štiri minute dobrega gradiva, moram snemati štiri ure.

Veliko ljudi ne dovoli objave skrite kamere? Kolikšen odstotek približno? Morda veste, zakaj ne dovolijo?

Takšnih, ki ne dovolijo objave, je približno deset odstotkov. Večina takšnih zavrača kakršnokoli pojavljanje v javnosti ali pa so se znašli na nekem mestu ali z nekom, česar ne bi radi delili z drugimi.

Ste bili tudi sami kdaj žrtev kakšne skrite kamere (pa ne svoje)?

Trikrat. Enkrat so me povabili na skok s padalom v paru in mi na hrbet pripasali navaden nahrbtnik ter čakali na moj odziv. Malo se mi je to padalo res zdelo čudno, dokončno pa sem videl, da z njim ne bi bilo dobro skočiti, ko so iz nahrbtnika potegnili salamo, kruh in steklenico vina. Drugič me je prijazna TV-ekipa poklicala na intervju in me pustila čakati kakšno uro, z vmesnimi zanimivimi pripetljaji. Ko sem bil gost v oddaji As ti tud not padu, pa sta me Lado Bizovičar in Jurij Zrnec postavila nekam, kjer je bilo zelo vroče, pred tem pa sta me oblekla, kot da gremo na severni tečaj.