Arhiv Lokalno.si

Na čudoviti razgledni točki nad dolino Bistrice je domačija družine priznanega harmonikarja Franca Rajgla. Na njihovem dvorišču raste že na daleč opazno mogočno drevo – Rajglov cer. Gre za vrsto hrasta, ki uspeva po kozjanskih hribih na osončenih legah. Mogočno drevo (prsni obseg debla je kar 5,13 m) je zaradi svoje izjemnosti zavarovano kot drevesna naravna vrednota.

Zaposleni v Kozjanskem parku zato redno spremljamo njegovo »zdravstveno« stanje. In to zadnja leta ni dobro – drevo počasi umira. Listi so vse bolj bledo zeleni, suhih vej je vse več. Zaradi varnosti ljudi in podaljšanje življenja cera smo že večkrat izvedli sanacijo krošnje. Nazadnje v letošnjem novembru.

Skupaj z Zavodom RS za varstvo narave je bil na podlagi terenskega ogleda izveden strokovni poseg odstranitve vseh suhih in nestabilnih delov krošnje. Lahko bi rekli – prava stilska preobrazba. Strokovnjak arboristike je s plezalnimi pripomočki ob občudovanju prisotnih preplezal celotno krošnjo. Drevo je dobilo novo podobo, Rajglovi pa občutek varnosti. Tudi ponosni, da bo še naprej krasilo domače dvorišče. Cer bo sicer še naprej počasi hiral, zato smo ob pospravljanju odžaganih vej že razmišljali tudi o času, ko se bo dokončno posušil. Ohraniti želimo vsaj najbolj mogočni spodnji del debla.

Že nekaj let smo na podlagi lukenj v deblu in vejah sklepali, da se je v suh les naselil hrošč strigoš (veliki hrastov kozliček). Gre za v slovenskem in evropskem merilu redko, ogroženo ter posledično zavarovano vrsto. Njihove ličinke (ogrci) se namreč hranijo le s suho hrastovino. Kar nekaj let jo grizejo (in ustvarjajo značilne rove) preden se preobrazijo v velike hrošče z dolgimi tipalnicami. Veje smo zato žagali skrbno, da ne bi pri tem poškodovali ličink ali prezimovajočih odraslih kozličkov. Debelejše veje smo shranili, da bodo ličinke lahko dokončale svoj razvoj. A tudi v tanjših je bilo najdeno marsikaj. Pri tem velja pohvaliti družino Rajgl, ki je v naslednjih dnevih iz razsekanega lesa rešila cca. 30 ličink in odraslih. Marsikdo bi velike ličinke vrgel kokošim ali jih celo pohodil, zakonca pa sta jih skupaj z žagovino shranila ter nas obvestila o najdbi. Navdušena, že skoraj biologa, kot je v smehu dejal g. Franci.

Najdene primerke smo sedaj v parku »namestili« v suh hrastov les, da bodo lahko dokončali svoj razvoj in v naslednjih letih poskrbeli za obstoj vrste. Vsem vpletenim v akcijo v imenu kozličkov in hrasta hvala za uspešno akcijo, ki bo pripomogla k ohranjanju velike raznolikosti narave na Kozjanskem. Podobno uspešno smo pred letom pomagali čudoviti lipi pri Novakovih na Ješovcu pri Kozjem.