##IMAGE-3873067##

S koncem poletja je na zaslone prišla tudi tedenska polemično-pogovorna oddaja Tarča. Voditeljica Erika Žnidaršič se v oddaji posveča najbolj aktualnim temam z izbranimi gosti, nas pa je zanimalo, kako je danes biti raziskovalni novinar, kakšne pritiske doživljajo v uredništvu in kako je voditi polemično oddajo na ženstven način, ko nasproti tebe sedi devet politikov z zelo nabrušenimi jeziki?

Na zaslone ste se vrnili v oddaji Tarča. Ena je že za vami, je vodenje oddaje v živo z mnogimi gosti za vas izčrpavajoče? Kako se počutite po oddaji?

Ja, precej sem izčrpana, vsekakor vodenje eno- ali večurne pogovorne oddaje zahteva veliko psihičnega in na neki način tudi fizičnega napora. Je skoraj kot vzpon na hrib.

Kaj zahteva vodenje takšne oddaje – kakšne so vaše priprave? Si zapišete vse iztočnice, vprašanja ali jih imate v glavi, improvizirate? 
Seveda so okviri oddaje začrtani, tudi iztočnice so pripravljene. Pri takih oddajah se ne sme ničesar prepustiti naključju. Kar pa ne pomeni, da vse teče po načrtu. Prav to je najlepši del, da se lahko prepustiš toku oddaje, obenem pa imaš vse pod nadzorom.

Oddaja Tarča zahteva veliko koncentracije, kaj najraje počnete pred oddajo? 
Najlažje se pripravljam, če imam mir. V pisarni je seveda vrvež in je to težko početi. Če imam čas, grem pred oddajo tudi teč. Sicer pa tik pred oddajo kakšne govorne in dihalne vaje ne škodijo.

Kako dolgo pripravljate oddajo? Se kdaj tema tudi v zadnjem trenutku spremeni, če se zgodi kaj zelo pomembnega?

Oddajo pripravljamo ves teden zelo intenzivno. Pogosto se zgodi, da temo tudi v zadnjem hipu spremenimo, saj moramo slediti aktualnim dogodkom.

Raziskovalno novinarstvo velja za dokaj nevaren posel – ste tudi sami že imeli kakšne negativne izkušnje, da je kdo želel preprečiti oddajo o določeni temi, npr. zakulisju kakšne afere, vam je že kdo grozil, ste dobili že kakšno anonimko, se izvajajo pritiski? 
Pritiski prihajajo posredno in ne tako, kot si marsikdo predstavlja. Zahtevki za pojasnila, pritožbe ... to vse so načini, kako nekoga očrniti in poskusiti ustaviti. Groženj z odvetniki se lahko marsikdo ustraši.

Pa na sami nacionalni televiziji – se kdo vtika v teme, ki jih obdelujete, goste, ki jih vabite ipd., ali imate svobodo delati to, kar menite, da je pomembno?
Imamo urednika, z njim določimo teme, goste. Nihče drug ne določa, o čem poročamo.

Smo novinarji pri nas svobodni, kaj menite? Se vi počutite svobodni?

Sama se počutim povsem svobodno, ne vem pa, koliko je še novinarjev, ki lahko to rečejo.

Se vam zdi, da je ženski težje biti voditeljica polemične oddaje kot moškemu? Zdi se mi namreč, da žensko, ki je neposredna in drzna, takoj označijo za agresivno, medtem ko je pri moškem voditelju ta lastnost zaželena. Kakšne izkušnje imate vi? 
Težko je na zelo ženstven način voditi polemično oddajo, v kateri sodeluje devet politikov z zelo nabrušenimi jeziki. In tako je včasih treba stopiti tudi v moške čevlje, kar pa mnogim ni všeč. A verjemite, ženske se moramo veliko bolj dokazati, veliko bolj pripraviti. Verodostojnost je včasih pri moških lahko tudi samoumevna, ne pa vedno, seveda.

Katera zgodba pa se vas je osebno najbolj dotaknila? Se vas zgodbe večkrat dotaknejo na osebni ravni ali ste z leti dobili bolj trdo kožo? 
Najhujše so seveda tiste zgodbe, kjer gre za socialno stisko, bolezen, otroke, nemočne. Ker sem kar precej krvava pod kožo, me je kakšna taka zgodba dolgo preganjala.

Spomnimo se vas iz oddaje Piramida, ki je bila bolj zabavne narave. Ste si sami želeli voditi oddajo bolj politično-informativne narave, kot je Tarča? Kakšno pot ste morali prehoditi? 
Se mi zdi, da mi tak tip oddaje najbolj leži. Po oddaji Piramida pa sem morala začeti tako rekoč znova, da sem si ponovno pridobila zaupanje in kredibilnost. Ta oddaja je bila zame sladko-grenka izkušnja, pridobila sem izkušnje vodenja oddaje v živo, obenem pa doživela tudi veliko udarcev, ki pa so bili odlična šola.