Pomembno mesto med dolenjskimi naravoslovci ima gotovo novomeški metuljar Julij Bučar (1857–1919). Kot jurist je služboval v Ribnici, Črnomlju in Novem mestu, kamor se je vrnil leta 1899 in bil najprej sodni tajnik, pozneje pa deželnosodni svetnik vse do upokojitve. Sodobniki ga opisujejo kot komunikativnega, zabavnega in priljubljenega človeka. Pogosto so se mu nasmihali, ko so ga srečevali z metuljnico in safari klobučkom na lovu za metulji. Veliko je tudi pisal, številne črtice in predvsem humoreske je objavljal v več časopisih in bil tudi eden najbolj zavzetih dopisnikov revije Lovec. Metuljarstvu se je posvetil šele v zadnjem, novomeškem obdobju življenja, ko je začelo nastajati njegovo najpomembnejše delo: Slovenski metuljar. Z njim je postavil temelje slovenski entomološki znanosti, še danes je edina knjižica te vrste v domačem jeziku. Priročnik je izvrsten pregled navodili in postopkov pri lovu, gojenju, prepariranju, hrambi, pošiljanju metuljev in vseh njihovih preobrazb. Vrsto risb za knjigo je izdelal sin Danilo, pozneje znan skladatelj. Za knjigo kar deset let ni našel založnika, tako je izšla šele tik pred njegovo smrtjo. Bučar ima tudi zasluge pri prvih raziskavah metuljev v novomeški okolici, predvsem na Gorjancih, saj je našel za Kranjsko novi vrsti, Vanessa L album in Larentia unangulata. Njegovo bogato zbirko hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista 30. januarja 2020