7.6.2014 je Občinska organizacija združenj borcev za vrednote NOB Mirna organizirala strokovno ekskurzijo v Gonars. Za ta izlet je bilo veliko zanimanja in avtobus je bil zaseden s 56 potniki.

Mlad, simpatičen vodič Andrej Bandelj je vstopil v Sežani. Cel dan nam je polnil glave z mnogimi informacijami, letnicami, številkami, tako je bila potrebna visoka koncentracija, da so vse to sprejemale naše že malce osivele in okrnjene možganske celice.

Med vožnjo smo videli vas Nabrežina, kjer lomijo kraški kamen, ki ga uporabljajo za stavbe, železniške nadvoze … Pomembnejšo vlogo je Nabrežina dobila ob dograditvi Južne železnice Dunaj-Trst l. 1857, ko je takratno cesarstvo začelo razvažati nabrežinski kamen; med drugim je ta kamen osrednja sestavina parlamenta na Dunaju.

Tu se rodil slovenski pisatelj, prevajalec in pravnik Igo Gruden.

Vodič je omenil ribiško vasico Sesljan, kjer je glavno kopališče in morje zelo čisto.

Znana je Rilkejeva pot- približno 2 km dolga pešpot, speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Odprta je bila leta 1987. Začne se v Sesljanu in poteka do Devina. Ime je dobila po pesniku in pisatelju Rainerju Marii Rilkeju.

Zapeljali smo na izhod Palmanova, videli obzidje Palmanove in znamenita vhodna vrata v mesto.

Koncentracijsko taborišče Gonars je bilo ustanovljeno 23. februarja 1942. Že prej so na lokaciji urejali taborišče, kamor naj bi vodili ruske vojne ujetnike. Italijanski fašistični režim je v taborišče vodil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti.

Taborišče je bilo opuščeno 8. septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Oblast si je kasneje prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen za gradnjo raznih stavb, celo za bližnji vrtec, območje pa spremenjeno v travnik. Čez del pokopališča je speljana cesta.

Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih Jugoslavije postavil obeležje - cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so na bronastih zaslonih za skulpturo.

Spomin na fašistične grehe pogosto obuja Boris Pahor s svojimi predavanji in knjigami.

Daljši ogled smo imeli v kraju Sredipolje. To je kraj s kostnico padlim italijanskim vojakom v Italiji.

Kostnica v Sredipolju je najbolj znan in veličasten italijanski spominski kompleks, posvečen več kot 100.000 italijanskim vojakom 3. armade, ki so v prvi svetovni vojni padli na kraškem bojišču Soške fronte. Kostnica je velikansko stopnišče, na vrhu katerega stojijo trije visoki kamniti križi, kapelica in vojaška opazovalnica.

Na tem kompleksu je tudi vojaški muzej 1. sv. vojne in dva parka z vojaško tematiko.

Iz Furlanije smo se zapeljali na Kras, prečkali frontno črto- Doberdob. V tem kraju se učijo slovensko, imajo slovenskega župana. Nobena hiša ni starejša od 100 let. Tu se bojevalo med drugimi tudi veliko Madžarov; mnogi so ostali brez nog in rok. Po vojni so po ulicah Budimpešte prosjačili z besedo: »Doberdob«.

Ob 13. uri je v Opatjem selu v kmečkem turizmu sledilo kosilo in kozarček refoška.

Po kosilu je bil kratek ogled Trsta, kjer smo si privoščili (po mnenju našega vodiča) najboljši sladoled.

Pretresljiv je bil ogled Rižarne-zbirno in uničevalno taborišče v Trstu.

Rižarna je velika stavba pri SV. Soboti, v kateri so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali okrog 4000 do 5ooo ljudi. Zmogljivost peči je bila 50 do 70 trupel dnevno. Žrtve so bili po večini Slovenci in Hrvati, italijanski protifašisti in Judje.Za hitrejše iztrebljanje so ljudi tudi obešali, ob koncu so v plinsko celico predelali en kamion. Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katero je šlo okrog 20.000 oseb. Rižarno je vodil Odilo Globočnik.

Zadnja postaja je bil ogled spomenika v Bazovici.

Bazovica je naselje v Italiji blizu meje s Slovenijo. Leži ob mednarodni cesti Trst- Kozina.

To je pomembno kulturno, športno in prosvetno središče slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Ob tem spomeniku smo še naredili skupinsko fotografijo in tako zaključili naš celodnevni izlet.