Naj nadaljujem. Pogosto se zgodi, da padeš ravno v tisto past, o kateri si predaval, o kateri si pisal, na katero opozarjaš. Morda prav zato. Sisteme oblikujejo ljudje, ljudje delamo napake, tudi sistemi so jih polni. Sistemi so nastali zato, da bo vzpostavili nekakšen red, da bi zmogel obstati - sistem, namreč. Delujemo v celem kupu sistemov, gibljemo se po konstruktih naših in tujih mislih, tipamo lastno in kolektivno izkustvo, na podlagi katerega gradimo danes in jutri. Ni čudno, da se nam včasih svet priskuti, da brcamo v ogrodje sistema, ki je pogosto tako trdno, da si zlomimo nogo. Včasih pa komu uspe, a takrat je zunaj sistema, osvobojen in sam. Takrat pravimo, da je nekdo čudak, da je neprilagojen, da ni »za med ljudi«.

Eden najbolj spornih izrazov družbe je izraz »normalen«. V bistvu ga je nemogoče definirati oziroma obrazložimo ga z nečim, kar se giblje znotraj mejnih vrednosti, kakšen korak od povprečnih.

Kakšen je normalen človek?

Kakšno je normalno obnašanje?

Kakšen je normalen način življenja?

Ok. Kakšni so normalni možgani in kakšne so normalne vrednosti rdečih krvnih telesc?

Da bi bil svet obvladljiv, je sistematiziran in ujet v normalne (povprečne) vednosti. Torej tiste, ki se najpogosteje pojavljajo pri pripadnikih neke družbe. Drugače verjetno res ne gre. A poznam primere malčkov, ki so jih prestrašene pediatrinje pošiljale na najrazličnejše preiskave, ker se niso v mesecu dni zredili toliko, kot bi morali, ker je njihova teža odstopala od »normalne«. Pa čeprav je bilo ob krhki in drobni mamici ter ob za dva prsta višjemu očetu to razmeroma jasno. Saj jih razumem, a....

A ne da ni »normalno«, da je nekdo nesrečen in nezadovoljen, pa čeprav ima vse?! Nima težav z denarjem, za zdaj tudi ne z zdravjem, ima lepo hišo, dobrega moža, pridne otroke, dobro službo, gre na smučanje, potuje, ima prijatelje...

Madona, a je to normalno?!

On pa na antidepresivih, ki jih sicer zdravniki predpisujejo že tako pogosto kot paracetamol. Ccc, dajmo mu kramp in lopato, pa naj gre delat na cesto, pa bo vse minilo, so pogosti nasveti ljudskih modrecev. In ko konča v najbolj skrajnem avtodestruktivnem dejanju, se vsi čudijo.

Vsakomur izmed nas je lastna bolečina najtežja, pa čeprav nastaja zunaj »normalnih« okvirjev. Zato težje razumemo bolečino drugega. In ko spoznaš pogumne ljudi, ki jim je bolezen odvzela »normalno« življenje, se srečaš z novo obliko »normalosti« in jih lahko le občuduješ. Takrat se ti zazdi tvoja bolečina nepomembna in neznatna, celo smešna. Dokler nisi spet sam z njo. Ko je zunaj tema in utihnejo vsi glasovi civilizacije. Takrat jo spet zaslišiš v sebi in pograbi te panika.

Koliko vas je, ki si upate broditi po svoji temi?! Ki si upate biti žalostni in to pokazati in povedati. Kako zguljeno, a ne, da ni velikega veselja brez velike žalosti. In da so pri nekaterih ljudeh amplitude potovanja od ene do druge skrajnosti človekove biti daljša in bolj globoka. Ker tako pač je. Naša dejanja lahko ulovijo v sisteme, težje naša notranja doživljanja sebe, drugih, človeškosti in življenja.

In prav je tako.

Ker je ČLOVEK nad sistemom. No, vsaj moral bi biti.