Tam nekje sredi novembra, ko goduje sveti Martin, Turistično društvo Suha krajina izvede pohod od žužemberskega do šumberskega gradu. Pot je dolga kar deset kilometrov, po travnatih poteh in gozdnih labirintih Suhe krajine.

Pohod smo začeli na Grajskem trgu izpred žužemberskega gradu in se povzpeli do spomenika padlim borcem na Cviblju. Tu je pokopano preko štiritisoč borcev. Primož Pasar nam je na orglice zaigral pesem dela in borbe, Vlado Kostevc pa nam je povedal zgodovino grobišča. Potem smo nadaljevali naš pohod po stari rimski cesti mimo Rebri, do Vrtač in proti Brinovi gori. Tu je lep razgled na suhokranjske griče, vse do Svetega Petra in še dlje. Tam naša pot zavije v gozd, kjer so v tem času poti pokrite z listjem. Naši, v tem listju šumeči koraki, so spet prebudili kamnitega šumberškega škrata, pomolil je svojo kamnito glavo iz ilovnate zemlje in nam prijazno zaželel dobrodošlico in srečno pot. Pa ne, da bi jaz verjel v pravljice. Ko je pot tako dolga, da si med potjo povemo že vse novice in vsa doživetja, podoživimo domače trače in politične spletke, se potem kdaj ozremo po naši prelepi pokrajini, ki jo doživljamo ob poti. Takrat domišljija zaživi v polni moči, pokažejo se pojavi, ki se nam v mestnem asfaltu in betonu kažejo le kot spomeniki nekega režima, tu so pa te lepote resnične in nepristranske. Razveselijo ti srce in napolnijo dušo z tisto močjo, ki jo potem izkoriščaš še ves teden. Čez čas se misli končajo, to je vendar bil pohod, in morali smo naprej. Tam pa so druge zanimivosti.

V Arčelci, lepo urejeni vasi sredi ničesar, so živi le veliki in majhni psi, ki so nas radovedno in previdno opazovali, ta počasne pa tudi ovohali. Polja so tam obdelana, vas je lepa in čista, a nikje žive duše. Je to delo namišljenih škratov, ali so to napravili pridni domačini? Mi smo pustili vprašanja za nami in misli odleteti drugam. Opazil sem, da so tukaj tudi moje misli odplavale, da so moji koraki zaostali in moral sem si reči: »Naprej!«

Pri Trlepovi kapeli smo že ugledali razvaline nekoč deželnega gradu Šumberk. Kapela svete Katarine nas je prijazno vabila v njen objem, sivi zidovi grobo porušenega gradu so klicali po stari nekdanji plemiški rodbini. Bili pa bi veseli tudi nas, kot smo kasneje ugotovili. Še malo in bili smo med hišami in štalami po gradom. Zavili smo strmo v blatno pot, pokrito z jesenskum listjem in počasi prisopihali do obzidija porušenega gradu. ki so ga zgradili Ortenburžani okoli leta 1106, potem pa niso uspeli zagotoviti potomca, izumrli in grad leta 1443 prepustili našim Turjačanom. »Oh, te hudo pomembne vojne.« Od tu tudi naše prijateljstvo do popotovanja k sorodnikom v sosednji grad.

Previdno smo se spustili do kmečkega turizma Turističnega društva Šumberk, v »Drveno kafano«, leseno zatočišče blizu vasi Podšumberk. Lidija nam je pripravila odlično kurjo obaro, Primož pa je na orglice »usekal« nekaj domačih. Potem se je slišalo le še »čmok, čmok ...« in žlice, ki so udarjale ob krožnike.

Bla, bla nekaj časa, potem so gasilci pripeljali svoj kombi in odpeljali nekaj zadovoljnih pohodnikov in pohodnic nazaj v Žužemberk. Mi, kremeniti, smo prepešačili obrnjeno pot, tokrat brez škratov in odtočnih postaj nazaj v Žužemberk. V Rebri smo pri Papeževi domačiji spet praznovali Svetega Martina, nadaljevali pa na Cviblju pri županu Jožetu Papežu.

Naš Martinov pohod smo tradicionalno zaključili na sedmem državnem in osmem društvenem ocenjevanju, na razstavi potic v »stari Iskri«. Zaključek je bil enkraten, potice pa odlične.