© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Najnovejše

  • 27. dec 2011

  • 11:14
    Na obisku pri Pedru Opeki
    jana · Ljudje

    Na obisku pri Pedru Opeki

    Tole je prizor, ki mi je najbolj ostal v spominu s potovanja po Madagaskarju: nabutali smo se v obcestno restavracijo za hitro kosilo. Pred vrati so beračili trije fantiči, deset let, morda manj, težko je reči, ker so bili tako drobceni. Ko sem naslednjič dvignila pogled, so sedeli za mizo ob vratih, nekdo jim je dal ostanek svoje juhe, z nadzemeljsko hitrostjo so zajemali iz iste sklede in si juho metali v usta. Ljudje so opazili, kaj se dogaja, in jim začeli nositi svoje še skoraj polne sklede, a kljub kupu hrane pred njimi se hitrost zajemanja ni prav nič zmanjšala, žlice so še vedno letele skozi zrak. Odnesla sem jim svoje špagete in trenutek za tem je imel edini fantič, ki sem mu videla obraz, lička nabutana kot požrešna veverica, usta polna špagetov, še na brado so mu viseli, a še vedno si je z nezmanjšano hitrostjo trpal hrano v usta, da mu je ne bi pojedla tekmeca za mizo. Kako jim bo slabo!, sem pomislila. V tistih desetih minutah so vase verjetno zmetali več hrane, kot je sicer dobijo ves teden. To je Madagaskar, ena najrevnejših dežel sveta. Tisti - večji - del Madagaskarja, kjer ni Pedra Opeke. V njegovem malem kraljestvu so stvari drugačne. Povsem drugačne.

    00:00
    Še vedno sva si všeč!
    jana · Ljudje

    Še vedno sva si všeč!

    Za Tanjo Ribič se je praznični decembrski čas začel razburljivo - kar z dvema velikima dogodkoma, pravzaprav tremi; prva je bila težko in dolgo pričakovana premiera slovenskega filma Traktor, ljubezen in rokenrol v Ljubljani, nekaj dni pozneje sta se z možem Đurom sprehodila po rdeči preprogi na povsem drugem koncu sveta - v New Yorku sta se udeležila premiere filma In the Land of Blood and Honey Angeline Jolie, v katerem Đuro igra eno od stranskih vlog.

    00:00
    Ljubezen za enajst otrok!
    jana · Ljudje

    Ljubezen za enajst otrok!

    »Pustite nam sanje,« med zvonjenjem prepeva v mobilnem telefonu Klementini Gartner iz Davče, ki je mama kar enajstim otrokom. Z možem Romanom sta prisrčna človeka in pri njiju ne opaziš niti trohice nervoze ali slabe volje, njunih enajst sončkov jima pomeni največ na svetu.

    00:00
    Je spiranje črevesja nevarno?
    jana · Nasveti

    Je spiranje črevesja nevarno?

    Na ministrstvo za zdravje naj bi dobili pritožbe glede omenjene terapije. Zato so zaprosili za mnenje o tej terapiji strokovnjaka za zdravljenje črevesja prof. dr. Boruta Štabuca, dr. med. Prof. Štabuc je napisal, da gre lahko »za zelo nevarno preiskavo«, kar naj bi se nanašalo na bolnike z nekaterimi črevesnimi boleznimi (hemoroidi, rak debelega črevesa, kronična vnetna črevesna bolezen, divertikli). Napisal je, da je po njegovem mnenju kolonhitroterapija (v nadaljevanju kolonika) ali ena od oblik klistiranja nesmiselna zdravilska metoda. Prof. Štabuc pravi še, da za samoklistiranje ni predpisane izobrazbe. Skratka, če se klistiraš sam (to dela veliko ljudi ob postu), za to ne potrebuješ nobene posebne šole. Vendar kolonika in klistiranje še zdaleč nista isto. Ne kaj, ampak koga! To je bil povod, da so na ministrstvu s seznama zdravilskih metod koloniko umaknili. Kolikor nam je uspelo zvedeti (neuradno), se ni nihče prej posvetoval s terapevti, ki se s tovrstno zdravilsko metodo ukvarjajo. Odločitev je izključno mnenje zdravnika gastroenterologa. Postavlja se vprašanje, ali je vprašani sploh vedel, kaj ga ministrstvo sprašuje. In še, kako naj bi pričakovali, da bi od predstavnika znanstvene medicine (kakor sama sebe imenuje), dobili objektivno mnenje o uporabi neke zdravilske metode? Prof. Štabuca, uglednega in spoštovanega zdravnika, smo hoteli vprašati za pojasnilo, a je bil nedosegljiv. Zdravnik uradne ali znanstvene medicine česa drugega tako ali tako niti ne bi smel zapisati. Problem torej ni, kaj je zdravnik napisal, pač pa koga z ministrstva so spraševali za mnenje. Verjetno bi bilo mnenje drugačno, če bi spraševali strokovnjaka za kolonike. Pomembna sta naprava in izobrazba. Za laže razumevanje: kolonika je posebna metoda, ki jo lahko izvaja samo izkušen terapevt. V črevo s posebno napravo natoči ogrevano vodo, ki steče vanj, in potem iz njega ter s tem odstrani obloge, ki se z leti naberejo. Pri terapiji se uporablja le voda, ne pa kemikalije ali zelišča. Gre za natančno določen postopek, ki je seveda dovoljen povsod po svetu. Ameriška zakonodaja, na primer, se v terapijo samo ne vmešava. Vmeša se v kakovost naprav, ki morajo biti dovolj dobre, da niso nevarne za ljudi. Pomembna je tudi izobrazba terapevtov. Ne drži, da izobrazba ni potrebna. Po svetu je kar precej središč, kjer se lahko izučite za terapevta za kolonike, kar ni poceni. Zahtevajo določeno stopnjo predhodne izobrazbe (najmanj srednja šola), poleg tega še druge pogoje, ki jih ni ravno lahko izpolniti. Zanimivo je, da nobeden od terapevtov metode ne more izvajati, če je sam ni prej najmanj trikrat preizkusil na sebi. Mimogrede, zanimivo bi bilo vedeti, koliko zdravnikov, ki delajo kolonoskopije, so to preiskavo preizkusili na lastni koži. Enkrat samkrat, ne trikrat. Saj ne, da bi kdo to zahteval od njih, vendar - ¦

    00:00

    © 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

    Vse pravice pridržane.