V začetku šolskega leta sem bila izbrana za eko predstavnico našega razreda. Sprva si sploh nisem predstavljala, kaj to pomeni, vendar sta mi starša razložila, da bodo moje naloge povezane z ekologijo. Vendar pa je bila naša prva naloga obisk Zavetišča za živali v Zajčjem Vrhu, česar sem se zelo veselila.

Prišel je težko pričakovani ponedeljek, ki nam je postregel s turobnim, deževnim jutrom. Dobili smo se zjutraj v jedilnici, vsi veseli obiska, vendar pa so nam pričakovanja takoj izpuhtela, ko nam je učiteljica Lili Vavžik sporočila, da zaradi slabega vremena obisk odpade. Tako smo se razočarani vrnili k pouku. Po dveh urah pa je končno prišlo obvestilo, da se eko predstavniki čim prej zberemo in odidemo v zavetišče. Pogled na veliko količino zbranih briketov in na nas, polnih pričakovanj, ko smo napolnili avtobus, je bil veličasten.

Ko smo prispeli do zavetišča, nas je takoj pričakala glasna dobrodošlica - pasje lajanje. Lastnica zavetišča nas je sprejela in nam povedala nekaj besed o zavetišču, namestitvi in oskrbi zapuščenih živali. Najpomembnejši cilj zavetišča je oddati čim več zapuščenih živali v roke skrbnim in primernim lastnikom, ki so z vso odgovornostjo pripravljeni postati posvojitelji zapuščene živali.

Priznam, da sem v začetku pričakovala zapuščene, nič negovane in žalostne pse. V resnici pa je bilo prav nasprotno. Občutek je bil nepopisen, ko so nam psi kazali naklonjenost s skakanjem, cviljenjem in mahanjem z repki. Bili so majhni, veliki, pisani, enobarvni, vse kar vam srce poželi. Zadovoljni smo nahranili pasje prijatelje in nekateri celo z njimi odšli na sprehod. Dež nam je tudi tam krojil usodo in nam skrajšal prijateljske užitke.

Bilo mi je tako zanimivo, da je vse  minilo prehitro in prišel je čas za odhod. Zadovoljna, a hkrati tudi žalostna sem stopila na avtobus, kajti sedaj vem,da je lahko usoda teh živalic tudi zelo žalostna, saj se po mesecu dni bivanja živali v zavetišču na koncu lahko konča z evtanazijo. Zato upam, da bo takih živali čim manj in pričakujem, da bodo vsi našli ljubeče lastnike. Moram pa povedati, da sem v zavetišču živali opazila le pse, vsi pa vemo, da so lahko zapuščene tudi druge domače živali, denimo mucke.

Užalostilo me je tudi dejstvo, da nihče iz našega razreda ni hotel prinesti hrane za živali iz zavetišča, čeprav so bili vsi obveščeni, kam odhajam. Že z odnosom do živali pokažeš svoj odnos do soljudi. Sem pa prepričana, da bi vsak prinesel veliko vrečko briket, v kolikor bi se tudi oni udeležili obiska zavetišča.

Menim, da bi moral zavetišče obiskati vsak učenec, ne samo eko predstavniki. Tak obisk ti namreč odpre oči, kako težko je zapuščenim psom in kako zelo si želijo človeške družbe, čeprav jim tam skoraj nič ne manjka. Živali so potrebne celodnevne nege in ljubezni, ki pa nam jo brezpogojno vrnejo še v večji meri. Postanejo lahko naši največji prijatelji, ki nas nikoli ne razočarajo.