POVEJ SRCU, DA JE STRAH PRED TRPLJENJEM HUJŠI OD TRPLJENJA SAMEGA 

Spomenica v počastitev  4. oktobra, svetovnega dneva proti mučenju živali

Svetovni dan boja proti mučenju živali so leta 1931 začeli ekologi na svojem shodu v Firencah, da bi opozorili na zaskrbljujoč položaj ogroženih živalskih vrst. Etično in moralno je, da se svetovnemu prazniku pridružimo vsi, ki smo spoštljivemu odnosu do divjadi zavezani s spoštljivim in etično usmerjenim svetovnim nazorom. Svetovni praznik vsako leto poteka pod okriljem Svetovnega združenja za zaščito živali (Word Society for the Protection of Animals – WSPA). Datum 4. oktober je bil kot svetovni dan boja proti mučenju živali izbran, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, zaščitnik živali, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali. Po doživetju razodetja, ki se mu je zgodilo na god svetega Matija, je 24. februarja 1208 oblekel sivorjavo tuniko s kapuco in se opasal z vrvjo. Zatekel se je k molitvi in zaprisegel pomoč ubogim. V cerkvi svetega Nikolaja v Assisiju je 16. aprila 1209  ustanovil frančiškanski red, ki ga je 29. novembra 1223 z bulo Solet annuere potrdil papež Honorij III.  

Moten človekov čuten odnos do živali

Kdaj gre za moten čuten odnos do živali najdemo v odgovoru, kakšen je človekov odnos do živali, ki se je spreminjal skozi stoletja. Često je bil poleg družbenih pojavov odvisen od čustnosti tako posameznikov kot družbe. V različnih zgodovinskih obdobjih je nihal med čaščenjem na eni strani in krutim izkoriščanjem na drugi. V zadnjih desetletjih se je pojavila bistveno višja stopnja ozaveščenosti za ustreznejše varstvo in zaščito živali, tudi na področju lovstva, ki je okrepilo svoj odnos do divjadi. O mučenju živali ne govorimo radi ali pa sploh ne.  Po navadi se zaradi nepotešene želje po grdem ravnanju z živalmi sploh ne zavedamo, da so lahko v našem odnosu do divjadi  na vsakem koraku, kot npr. pri vsaki lovski uplenitvi ali pokončanju živali, prisotni bolj ali manj intenzivni elementi mučenja živali. Zavreči je treba brezsrčno trpinčenje ali plenjenje divjadi s strelnim orožjem.

Mučenje živali je po svoji definiciji vsako naklepno ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja, ki živalim povzroča poškodbe, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje in strah. Mučenje živali  je surovo ravnanje človeka z živalmi, ki zasleduje njihovo ubijanje brez razloga, njihovo poškodovanje, povzročanje bolečin in strahu, izstradanje ali kakšen drug način, ki pri živalih,  največkrat zaradi izživljanja, povzroči poseg v duševno ali telesno integriteto živali. Trpinčenje je sinonim za mučenje, ki vsebuje oblike načrtnega ali grdega in nepremišljenega surovega ravnanja z živalmi. Trpinčenje je tesno povezano z maltretiranjem, ki predstavlja oblike grdega ravnanja, ki presegajo običajne ukrepe za naša ravnanja.

Zakonske podlage za boj proti mučenju živali

Zakoni prepovedujejo ravnanja, ki povzročajo trpljenje živalim. Kruta ravnanja praviloma niso povezana z določilom, ali je storilec svoje dejanje zagrešil ali ga je opustil namerno ali iz malomarnosti. Merilo je sama teža dejanja. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3) mučenje živali opredeljuje kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju. Kot mučenje živali šteje tudi nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali. Med prvimi evropskimi dogovori o zaščiti in skrbi za živali so bile sprejete konvencije Sveta Evrope, ki udejanjajo človekovo moralno odgovornost za zaščito živali. Če človek zaradi lastnih potreb uporablja živali, mora v razumnih mejah zagotoviti pogoje, ki preprečujejo nepotrebno ogrožanje njihove dobrobiti in zdravja. Pojem dobrobit živali je bil omenjen v Amsterdamski pogodbi (1997). Zakonsko zavezujoči protokol je glede dobrobiti živali ohranila tudi Lizbonska pogodba, ki je v celoti upoštevala zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij. Slovenski zakon o zaščiti živali temelji na 72. členu Ustave Republike Slovenije in velja za živali, ki imajo razvit živčni sistem, tako da čutijo boleče zunanje vplive, dosledno pa se izvaja pri vretenčarjih. Pri drugih živalih se uporablja glede na stopnjo njihove občutljivosti v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.

Kako naj v praksi ukrepamo proti mučenju živali

Ljudje smo zavezani ravnati po predpisih o zaščiti živali (npr. Pravilnik o zaščiti hišnih živali…), lovci pa so dolžni ravnati tudi v skladu z Etičnim kodeksom slovenskih lovcev in se med seboj vzpodbujati pri humanem ravnanju z divjadjo. Uplenitev osebka divjadi ali zveri je upravičena le pod pogojem, da divjad ali zver pade v ognju, da se ne muči in trpi nepotrebnega strahu in bolečine. Zato mora biti vsak strel sprožen odgovorno. Če obstreljena ali ranjena divjad trpi stres, bolečino ali strah, že lahko govorimo o mučenju. V Sloveniji je divjad dovoljeno loviti samo po načelih lovske pravičnosti, z vrsti divjadi primernim lovskim orožjem in izstrelkom ter na načine, ki ne smejo ogrožati življenja ali zdravja ljudi. Vse drugo so oblike strpinčenja, kar pomeni s trpinčenjem izčrpati, oslabiti ali z velikimi obremenitvami izmučiti osebek živali, da postane iztrpinčena. Z lovskega vidika  je mučenje divjih živali vsakršno grdo ravnanje, ki lahko divjadi povzroči nepotrebno trpljenje.

Svetovni dan proti mučenju živali ima zato ključno nalogo, da izpraša našo vest, ali smo v našem odnosu do živali dovolj spoštljivi in etični do vseh živali.

Živali so čuteča živa bitja

Živali, domače in prosto živeče, so bítja, ki z vsem svojim zemeljskim obstojem hrepenijo po življenju. Kot bítja se hranijo z organskimi hranili, imajo čutila in se premikajo: se pasejo, parijo, so domače-enocelične, mnogocelične, nižjih oblik živali-nevretenčarji, so krotke, udomačene, dolgo-kratkodlake, okrasne, jamske, morske, majhne in velike, molzne, mesojede, rastlinojede, plemenske…) in nelovne ali pa lovne (netrofejne in trofejne – uplenjene, položene na dlako,…). Pred sprejetjem novele Stvarnopravnega zakonika je v našem pravnem redu veljalo, da so živali stvari (lat. res), saj niso bile priznane kot »čuteča živa bitja«. Takratna ministrica za pravosodje Andreja Katić je – tako kot mnogi aktivisti proti mučenju in izkoriščanju živali – želela, da bi živali zakonsko opredelili kot »čuteča živa bitja«, za kar na Vladi ni bilo posluha, zato je upala, da bodo predlog popravili poslanci, kar se je kasneje tudi zgodilo. Absurdnost trenutka priča, da večina svetovnih vlad, ki celo klimatske spremembe postavljajo na laž, zavračajo objektivna dejstva in znanstvena dognanja, da so živali čuteča živa bitja. Namesto pravih, na znanstvenih osnovah in načelu solidarnosti, načelih, pristopajo k rešitvam svetovnih problemov, zlasti glede preskrbe svetovnega prebivalstva s hrano in vodo, tako da vztrajno zagovarjajo dehumanizirano tržno ekonomijo in zaskrbljene finančne trge. Življenje na Zemlji pa se je zreduciralo na generiranje zaslužkov.  

Pravni red o zaščiti živali

Dne 5. marca 2020 je Državni zbor je potrdil dopolnjeni predlog novele stvarnopravnega zakonika, ki je prinesel novost, da so v njem živali opredeljene kot »čuteča živa bitja« in ne več zgolj kot stvari. Poslanci so 18. junija 2020 živali – sicer z veliko zamudo, ker se je rok  za implementacijo evropske direktive iztekel že aprila 2018 – tudi v Zakonu o zaščiti živali opredelili kot čuteča živa bitja. Novela je prinesla uskladitev slovenske zakonodaje z evropsko direktivo o zaščiti živali. Čeprav je v veljavi noveliran zakon o zaščiti živali, ki vsebuje implementacijo evropske direktive, velja ugotovitev, da  je treba pripraviti nov zakon o zaščiti živali, ki bo ustrezno reševal odpravo evtanazije zdravih živali v zavetiščih, oskrbo zapuščenih živali, prepoved poskusov na živalih in druga odprta etična vprašanja. V preteklosti slovenski pravni red – ki je opredelil živali kot stvari – ni sledil naprednemu nemškemu, avstrijskemu ali francoskemu zakoniku, ki so urejali poseben položaj za pravno zaščito živali. V družbi je končno – tudi na podlagi določil Pogodbe o delovanju Evropske unije – nastopil čas, da živali niso le stvari, temveč čuteča živa bitja, ki morajo biti deležna posebne pravne zaščite. Na pravni položaj živali in dopustnosti ravnanj z njimi, je potrebno izhajati iz urejenega pravnega položaja. Na živali nikakor ne smemo gledati zgolj kot na predmete, ki jih človek obvladuje, izkorišča in jih trži (res in commercio). Njihova funkcija ni zgolj v predmetih njihove rabe, čuteča bitja imajo svoje pravice do lastnega dostojanstva, ki jih varuje, da bi lahko bile predmet izkoriščanja ali trpinčenja. Nobena žival kot čuteče živo bitje ne sme biti izpostavljena nepotrebnemu trpljenju. V člankih o pravici živali sem zasledil, da se moramo vzdržati ravnanj, ki živalim povzročajo »nerazumno nepotrebno trpljenje«. Vprašal sem se, kakšno trpljenje pa je »razumno nepotrebno trpljenje«, če je kot na dlani, da živalim ne smemo povzročiti prav nobenega trpljenja. V zvezi z mučenjem živali bi morala obveljati ničelna toleranca, ki je edina prava pot v boju proti zlorabam in zagotovitvi njihove dobrobiti.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1B) v svojem 341. členu (Mučenje živali) določa, da kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če pa storilec muči več živali, ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Zaključek

Ljudje bi se morali zavedati, da nobenih živali ni dovoljeno vznemirjati ali izpostavljati nepotrebnemu trpljenju. Psi in mačke, govedo in konji si zaslužijo našo pozornost in skrb, zaslužijo si potrebno oskrbo s hrano in vodo. Prepovedano je opuščanje skrbi za živali, lov z zankami, mrežami, limanicami in s pastmi stopalkami, ki divjadi povzročijo trpljenje, pa je prepovedan. Gradimo zavetišča za zapuščene živali, tako za pse in mačke kot za konje in govedo. Lovec pa se mora vedno odločiti v korist divjadi. Nikoli ne smemo sodelovati pri mučenjih ali pri katerem drugem nečloveškem ravnanju z divjadjo.

Vse živali, vključno z divjadjo, moramo spoštovati in jim v stiski lajšati njihovo trpljenje. To velja tudi za domače koline in klavnice, kjer živali ne bi smele trpeti. Ne samo lovci, nihče nikoli ne sme sodelovati pri ponižujočih ravnanjih z mrtvo ali živo divjadjo. Vsi ljudje smo za svoje odločitve moralno odgovorni po načelih vesti in poštenja. Brzdati se moramo in nadzorovati samega sebe. Nikoli ne smemo zlorabljati stiske divjadi ali jo trpinčiti. V odnosih do žive ali mrtve divjadi se moramo na vseh nivojih ravnati humano in spoštljivo. Tudi pri lovu velja presoja, kaj smemo in ne, kaj zmoremo. V prizadevanjih za dobrobit živali bomo zmogli, le če nas bo volja, da se v očeh ne bo zrcalilo hudo trpljenje, kajti strah pred trpljenjem je hujši od trpljenja samega.