Sredi mogočnih gozdov, v bližini Kočevske Reke, leži v kopreno skrivnosti zavita vasica, Gotenica. Danes lepo urejena s prenovljenimi hišami nudi začasni dom policistom, saj je tu njihov Vadbeno oskrbni center. Predel Gotenice in Kočevske Reke je bil dolgo časa nedostopen za navadne zemljane. Zato vas vabimo v deviški gozd, po katerem tavajo medvedi.

S temi besedami nas je Gric povabil na potepanje po krajih, ki jih v polpretekli zgodovini navadni državljani nismo mogli obiskati. Po gozdovih se poleg medvedov potikajo tudi lisice, jeleni, volkovi in drugi gozdni prebivalci, ki so nas, tako kot skrite kamere, opazovali med našim obiskom.

Pa naj začnem na začetku. Uradni pohod 27.4.2021 je odpadel. Zaradi slabe vremenske napovedi in zaradi korone. Ko sem Grica par dni pred pohodom poklicala, kaj zdaj, mi je odgovoril, da bo on vsekakor šel. Ne glede na to, kaj bo padalo. Pa sem se v trenutku odločila, da grem še jaz in moja dva otroka. V duhu, da ni slabega vremena, je samo slaba opremljenost. Obeti dežja niso zmotili šesterice preostalih udeležencev. Točno 10, kolikor dopušča zakon, se nas je odpeljalo s svojimi avtomobili v Gotenico.

Vzpon smo začeli ob nežnem pršenju iz megle. Ni nas motilo. Na parkirišču smo se opremili za deževni vzpon in se zagnali v hrib. Navdušeni nad izjemnimi dimenzijami določenih dreves in nad pestrostjo rastlinja smo se zlahka prebijali po ozki poti. Malo razočarani, ker ni bilo obljubljenih razgledov, kar pa nas v resnici ni motilo. Važno je bilo, da smo bili spet skupaj v akciji.

Po ozki in strmi stezici smo se povzpeli na Kameni zid, 1072 m visok vrh, ki nam je tokrat omogočal vrhunski pogled proti Gotenici in obširnim kočevskim gozdovom pogorja Stojne. Videli seveda nismo nič, razen goste megle. Z razgledišča smo se vrnili na stezo, ki nas je privedla na makadamsko cesto. Po njej smo se dvignili na greben, kjer smo zapustili makadam in se po kolovozu in stezi povzpeli na vrh. Med potjo smo nabirali čemaž, se v praksi učili o razliki med čemažem in čmeriko in zaznavali pomen imena Goteniški Snežnik, saj je bilo marsikje mogoče opaziti sneg. Na vrhu smo se čudili zanimivo oblikovanim skalam. Po obveznem fotografiranju in žigosanju smo sestopili po drugi strani in se po makadamski cesti vrnili do Gotenice. Tam smo hitro ugotovili, da je potrebno brati table, predvsem tiste o omejenem gibanju. Na koncu se je vse srečno izteklo. Nasmejani smo se poslovili in se odpeljali proti domu.

Vsak s svojimi mislimi in tiho obljubo, da po vzpon potrebno opraviti v lepem vremenu, ko bodo lepši razgledi.