Vsaka stvar, situacija, odnos ima vsaj dve plati. Zaradi tiste druge, morda tretje, grem še vedno na dopust na Jadran. Videla in plavala sem že marsikje, pa imam Jadran najraje, verjetno pa predvsem zato, ker ga poznam, ker so z njim povezana moja otroška in dekliška leta, počitnice, slani poljubi, pisma, solze, zvezdnate noči ... Dovolj, rada grem tja in skušam spregledati prigode, ko se mi zdi, da nisem zaželena, da so osorni zato, ker prihajam iz Slovenije, kot poštar, ki na domačem dvorišču vsak dan zmoti psa. Ta ga z besnim lajanjem prežene, pa se mož vrne z novo pošiljko že naslednje dopoldne. Tako je to.

Zakaj, zakaj, zakaj me nimate radi, se sprašuje slovenska duša, vsi so polni besed o tem, da jo ignorirajo, to našo kockasto sosedo, a vsako leto postavljamo nove rekorde v turističnih obiskih. Še hrvaški minister potrdi, da Slovenci rešujemo njihovo turistično sezone, in ne Čehi, ki jim vsako uro namenijo radijska poročila v češčini. A vsaka stvar, situacija, odnos ... ima vsaj dve plati.

Zgodaj zjutraj, ko sonce komaj oplazi betonsko plažo, so na njej že številne brisače, obtežene s kamenjem. Tiste z Miki Miško in zmajčki napovedujejo prihod najmlajših kopalcev, pod njimi so tako imenovani armafleksi različnih debelin, nastavki za senčnike, če brisače niso pod borovimi vejami ... In pridejo, starejši par, njuna hči in dve deklici, ki si že želite malce svobodnejše počitnice. Namesto brisač prinesejo udobne stole, ležalnike izpred prikolice, ki jo imajo tam postavljeno že sedem let, postavili so si ljubko kamnito ograjico, gospa pa je že posadila majhne oleandre, ki so pred dnevi prvič zacveteli ... Gospod je ljubitelj nogometa in si je na visoko cev nataknil anteno, ker satelitske nima. Da je ne bi uničil močan jugo, je temelj zabetoniral. Kot tudi mizo. Tako, da bo kot doma. Ker se tako dobro počutijo.

V času njihovega kosila pred prikolico (meso imajo vedno s sabo, saj ne zaupajo lokalnim mesarjem) se njihovim brisačam pridruži nemška družina s tremi sinovi. Ker si v gneči, ko se moraš do morja prebijati s Patrio in ob tem paziti, da za seboj ne puščaš trupel, težko najdejo pas prostora, kamor se naselijo. Naenkrat se zasliši strašansko kričanje in zmerjanja, kotlet se še ni dobro polegel v slovenskem trebuhu, pa mu pritisk dvignejo Švabi, ki ga pričakajo tik ob označenem teritoriju.

»Jaz živim tukaj,« kriči »bejžte stran, to je naše mesto in se mi userjete tu, bemti boga ... Jaz sem tu že sedem let, porka madona, pa mi bote sral, marš stran, to je rezervirano, ka ne vidte, ...«. Predstava je zabavala nekaj sto ljudi, grozil je še, nemška družina je odšla, ne da bi prav dobro razumela, za kaj pravzaprav gre. Le fant ga je vprašal: »Are you happy now?«

»No happy,  no happy ...« je kričal dalje »ubil te bom s pogledom.« In se je besno spravil s plaže, po poti pa so mu iz usta drsele sočne kletvice. Vse skupaj nas je zabavalo, še otroci so se hihitali. Popoldne ga ni bilo več na plažo. Za pogumen nastop so ga pohvalili le najbližji sosedi, s katerimi so zvečer skupaj obračali pleskavice.

Pa ni bil edini. Pa se mi ni zdel »čisto mimo« zato, ker je Slovenec, ampak zato, ker je ...

Je bedak prehuda beseda?