Profimedia

Malo treme sicer ne škodi, saj te ta »prisili«, da se osredotočiš na snov. Težava nastane, ko trema otroka miselno ohromi, kar pomeni, da ostane brez besed ali pa nezbrano govori ali piše o nepovezanih stvareh. Pri nekaterih je lahko strah tako močno izražen, da se potijo, tresejo se jim roke, boli jih glava, nekateri celo bruhajo.

Je trema vedno posledica neznanja?

Trema pri ustnem ocenjevanju je največkrat posledica nezadostnega znanja. Stopnjuje se namreč, ko učitelj oz. profesor postavi vprašanje in učenec ugotovi, da je njegovo znanje pomanjkljivo.

Ni redkost, da se učenec znajde v stiski, začne ga skrbeti, česa ne zna, in zato lahko pozabi še tisto, kar se je naučil.

Kadar je trema posledica pomanjkljivega učenja, je to zadrego mogoče hitro popraviti z učinkovitimi tehnikami učenja in dobro organizacijo časa. S tem je povezana še ena zanimivost. Strokovnjaki so ugotovili, da je trema bolj prisotna pri učencih in dijakih, ki se učijo kampanjsko, kot pri tistih, ki se učijo sproti.

Ko pomanjkljivo znanje ni vzrok za tremo

Pri nekaterih otrocih pa trema ni posledica neznanja. Že nekaj dni pred ocenjevanjem se bojijo neuspeha. Če se to dogaja tudi vašemu šolarju, ima verjetno slabo samopodobo, ne zaupa si dovolj ali pa se ne zna učiti učinkovito. Ne gre za to, da otrok ure in ure presedi pri knjigi. Pomembno je, da se uči na tak način, da si snov čim hitreje in čim bolje zapomni tako, da jo med spraševanjem ali testom tudi uspešno prikliče v spomin.  

Ko se otroci v prvem letu življenja učijo hoditi, se velikokrat spotaknejo in padejo, pa se nikoli ne počutijo kot zguba. Tudi govoriti smo se naučili brez učbenikov in slovarjev. Ko smo se zmotili, nam ni bilo dosti mar, govorili smo naprej, ni nas bilo sram. Starši pa so nas pri tem spodbujali.

Profimedia

Zakaj smo torej vedno znova poskušali, ko smo se učili hoditi in govoriti? Zato, ker nismo imeli predstave o neuspešnosti. Poleg tega so nam pri tem pomagali starši, ki so bili prepričani, da se bomo naučili, vsak uspeh so sprejeli z veseljem in navdušenjem, kar nas je spodbudilo k novim uspehom. Nihče nas ni kregal, če smo padli ali stavek povedali narobe.

Negativno samopodobo lahko dobimo šele v šolskem okolju takrat, ko na primer učitelj pravi: »To je narobe. Presenečen sem nad tabo,« sošolci se pa morda otrokovi napaki smejijo. Od tega trenutka dalje postaja učenje opravilo. Pojavi se občutek tesnobe, strahu, poraza - in že je tu učna blokada.

Če je otroka strah testov in spraševanja v šoli, obstaja precej različnih tehnik, s katerimi lahko starši pomagamo otroku, da bo imel manjšo tremo.

Preberite tudi:

• Kako stvari, ki jih otroci ne marajo, narediti zabavne?
• Eva odgovarja: Komaj se je rodil, pa mora že v šolo!
• Zakaj starši lažejo otrokom?

Nekaj koristnih nasvetov za odpravljanje strahu in treme

• Nadzorovano dihanje: otroku recite, naj se sprosti in globoko vdihne, nato počaka nekaj sekund in izdihne; vajo naj ponavlja, dokler se ne umiri.
• Napenjanje in sproščanje mišic, da se telo umiri: to vajo lahko združi z dihanjem tako, da pri vdihu napne mišice, pri izdihu jih sprosti.
• Odžene naj slabe misli: ponavlja naj si (pri tem lahko zapre oči in si ponavlja v mislih): »Učil-a sem se in snov obvladam, nimam razloga za skrbi.«
• Pije naj dovolj nesladkane tekočine.
• Otrok naj bo aktiven: telesna dejavnost pomaga pri odpravljanju strahu in tesnobe.

Pisanje in risanje neprijetnih misli

Ena od tehnik, ki lahko zelo pomagajo, je tudi pisanje. Otroku lahko svetujete, da si na dan, ko piše test ali je vprašan, zjutraj vzame 10 minut časa in na prazen papir napiše vse misli, ki se mu podijo po glavi. Ni nujno, da so te misli povezane s testom; če želi, lahko sicer piše tudi o testu. Pomen te tehnike je, da odloži vse svoje misli in skrbi na kos papirja.

Raziskave so pokazale, da takšno pisanje razbremeni delovni spomin. Naredi namreč prostor v delovnem spominu, zato se otrok lahko na testu posveti svojim kognitivnim virom in vprašanjem na testu, hkrati pa se mu ni treba ukvarjati s skrbmi ali jih preganjati iz misli.

Profimedia

Drugi način je, da otroci namesto pisanja rišejo. Narišejo naj, kako vidijo sebe in svoje različne vloge zunaj šole. Na sredini lista naj otrok nariše krog, v sredino kroga lahko napiše »to sem jaz«.

Krog torej predstavlja njega. Iz kroga nariše puščice, podobno kot pri miselnem vzorcu, potem pa nad te puščice napiše različne vloge, ki jih ima v življenju, na primer: »Sem bratec«, »Sem prijatelj«, »Sem vnuček«, »Sem nogometaš«, »Sem hčerka« in podobno. Gre za to, da se skozi takšno risbo otrok zave, da je v življenju še vse kaj drugega kot le učenec, test v šoli pa ni najpomembnejša stvar v življenju.

Tudi starši sami lahko veliko prispevamo k temu, da je otrok manj obremenjen zaradi ocen. Pred kratkim sem se pogovarjala s svetovalko na eni od ljubljanskih osnovnih šol, ki mi je povedala o deklici, ki se je v trenutku, ko je dobila test, ki se ji je zdel zelo zahteven, najprej vprašala: »Joj, kaj bo pa oči rekel, če ne bom znala?« Vsak komentar je verjetno odveč.