Razmeroma rada smučam. Za svoj peti rojstni dan, ki je na pragu zime, sem dobila prve smučke. Bile so oranžne, na vrhu je bil izrisan simpatičen sneženi mož. Moji prvi smučarski podvigi so bili visoki kot kup peska na domačem dvorišču, kjer sem se cele dneve spuščala z novimi smučmi in končala na zadnjici. A v nekaterih stvareh sem že takrat pokazala neverjetno vztrajnost in postajala sem čedalje bolj spretna smučarka. Najraje sem imela mariborsko Pohorje, kjer je bila blizu vzpenjače hiša moje tete. Od tam smo se v mrzlih jutrih peš podali do vzpenjače. Če je bila zima bogata s snegom, smo smučali vse do doline. In tako nekajkrat na dan. V žep mi je mama potisnila denar za čaj in celo dopoldne sem uživala v smučanju, si opoldne z drobnimi komolci izborila prostor za šankom, kjer sem naročila vroči čaj, ga spila in nadaljevala. Bolel me je križ, ko sem si sidro delila z visokimi gospodi, včasih sem z enega odletela v sneg in premrla »štanfala« skozi gozd. Na to imam lepe spomine.

Nove so bile le moje prve smuči, kasneje je bila moja smučarska oprema »pojerbana« od bratranca ali tete. Elastične hlače so bile tihe sanje, glavna sovražnica pa marsovska kapa, iz katere so mi gledala le lica. Nosila sem jo le, ko je bila v bližini mama, ko se je oddaljila, sem jo vtaknila v žep. Zdelo se mi je, da sem neznansko svobodna. Tudi na smučarske tečaje, kamor so me pošiljali, imam lepe spomine, čeravno nisem ljubiteljica šol v naravi, kolonij na morju in podobnih »družabnosti«.

Recimo, da je bil greh storjen, ko so me prvič odpeljali na smučanje v tujino. Veliko reči je bilo podobnih, a še več takih, ki so bile drugačne. Moje smučarsko veselje je končala razmeroma huda poškodba kolena, ki me je kot strastno in perspektivno rokometašico vrgla povsem na dno. Sprejeti sem morala dejstvo, da ne bom rokometna reprezentantka in da tega ljubega športa ne smem več trenirati. Ko mi je to sporočil cenjeni celjski ortoped, sem oddrvela iz ambulante brez pozdrava, da me je mama oštevala celo pot do doma. In na klin sem po operaciji obesila tudi smučanje. Za nekaj let. Do Jahorine, ki je bila kmalu po olimpijskih igrah obljubljeni smučarski raj. A očitno ima tudi raj napake in če drugega ne, smo se zabavali.

In spet sem čakala bele zime. Ubirala stare poti in raziskovala nove. Trpela v smučarskih čevljih, iz katerih sem zaradi specifičnih danosti v mraku izvlekla boleče, stisnjene in otečene noge, v katere me je zeblo kot za stavo. Že mora biti tako, da je užitek nekako pogojen s trpljenjem, sem rekla, in se ob večerih namakala v mlačni vodi in masirala uboge boleče mišice. V nobeni od naših trgovin nisem našla smučarskih čevljev, ki bi bili udobni, in počasi sem se sprijaznila s tem, da je pač tako. A, glej ga, vraga, v prvi prodajalni sredi italijanske Corvare so zame našli kar nekaj primernih parov. Res je, da sem se zaradi njihove cene morala odpovedati marsičemu, a zame so odkrili novo dimenzijo smučanja. In z mano so še danes, najboljši, najudobnejši, najmehkejši, neverjetni.

Še pred ljubeznijo do novih pancarjev pa se je rodila ljubezen do Dolomitov. Rjavih skal, kamor se vedno rada vračam, kjer se tako dobro počutim in kjer se mi še ni zgodilo, da bi me preganjalo slabo vreme. Zaživim, ko sem v njihovem objemu in, če jih kakšno zimo spustim, se moje hrepenenje le stopnjuje. To je zame poseben kraj. Tam uživam. Ne podiram rekordov v hitrosti in predrznosti kot Slovenci radi počnemo, ampak uživam.

In ne zamerite, če sem »domovinsko nekorektna«, ne morem pomagati, ampak res ne morem reči, da najraje smučam v Sloveniji. Če imam le čas, skočim preko naših meja, ker ne maram svetlečih gorenjskih čelad, ki tekmujejo same s sabo, ker ne maram vrst pred napravami, ker ne maram razritih prog in sedežnic, ki so mi razmesarile mišico na mečih. Ja, sem pač razvajena. Sicer pa, saj je vse skupaj le Evropa, mar ne?