Arhiv NTRC

V minulih dneh sem si privoščil nekaj dni tradicionalnega ponovoletnega dopusta, čeprav sem letos razmišljal, ali je to smiselno glede na to, da so turistične zmogljivosti, hoteli, zdravilišča ... še vedno zaprti. Kot velik ljubitelj teka na smučeh bi si res težko oprostil, če ne bi izkoristil možnosti rahljanja karantene in prehajanja občinskih meja zaradi dovoljenega rekreacijskega gibanja v naravi. Obisk Rogle med tednom, ko se je večina ljudi po praznikih vrnila v službe ali na delo od doma, je bil zato ob takšnih ugodnih snežnih razmerah že kar zapoved. Pričakoval sem namreč, da na tekaških progah ne bo prevelike gneče, kar se je tudi uresničilo.

Že vožnja po zasneženi gozdni pokrajini, še posebej ko sem sem bil vedno bliže Rogli, je prava zimska pravljica. Ko prispem na vrh in parkiram avto pred hotelom Natura, se lahko človeku ob podobah zimske idile kar razneži srce. Še posebej ob tej vedno bolj mučni karanteni, ko so praviloma naš življenjski prostor meje občine stalnega prebivališča. Možnost, da lahko za rekreacijo prečkam te meje in da se lahko vozim še po ostalih prostranstvih znotraj statistične regije, doživljam, kot bi v otroštvu dobil svojo najljubšo igračko … lego kocke. Zdaj pa vzklikam: »Hej, vozim se, hej, vozim se čez mejo, kako se je lepo še kam dlje peljati ...« Zato se po prihodu na cilj nisem mogel upreti – še preden sem iz avta vzel tekaško opremo in se odpravil na progo – da ne bi najprej s telefonom naredil nekaj fotografij enkratne narave ter se z njimi kar takoj pohvalil družinskim članom, prijateljem in znancem.

Nordijska pravljica, alpska žalostinka

Kljub obilnemu soncu so nizke temperature vztrajale, a mraz ni bil prehud, sicer pa je znano, da se je pri smučarskem teku mogoče zelo hitro ogreti. Najprej sem opravil nekaj krogov na tekaškem poligonu za povrnitev znanih občutkov, da sem ugotovil, kako lesen sem še na začetku sezone. »No, saj kar gre, očitno ne bo prehudo privajanje, čeprav lanska sezona ni bila ravno za pohvaliti,« sem bil zadovoljen sam s seboj in po treh, štirih krogih ogrevanja sem se že podal na tekaške strmine po planotah Rogle.

Še pred odhodom na Roglo sem se pozanimal, ali je treba plačati za dnevno karto in dobil razveseljivo informacijo, da zaenkrat za uporabo prog še ni treba plačati, snežni poligon pa je tudi v običajnih sezonah zastonj. Seveda sem pogrešal možnost uporabe garderobe v hotelu Natura, ki je všteta v ceno dnevne karte (5 evrov), ampak živimo v posebnih razmerah in pomembno je, da lahko tečemo na smučeh, preoblačili pa se bomo že kako.

Logarska dolina na srečo ni bila Velika planina

V času ponovoletnega dopusta sem vajo z Rogle ponovil še v Logarski dolini, za katero sem prav tako kmalu izvedel, da nudi odlične pogoje za tekaške užitke. Precej sem bil jezen sam nase, ker se tudi tja nisem spravil že med tednom, a kaj, ko je tudi med dopustom treba opraviti še kakšne gospodinjske in druge opravke. Tako je ostala na voljo le sobota ... In spet imenitna vremenska napoved. Okleval sem, da bi se odpravil na pot, ker sem se bal, da bo gneča ob koncu tedna, a prevladal je rek, ki sem si ga na srečo priklical: »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.« Res bi bil velik greh in tudi velika neumnost, če se ne bi odločil in izkoristil tega prekrasnega dneva za svoj priljubljen šport v Logarski dolini.

Preberite več v Novem tedniku