Profimedia

Nekdanja specialistka za sprint je po prestopu Anamarije Lampič med biatlonke veljala za prvi slovenski adut v teku na smučeh, a zdi se, da tega bremena ni znala uspešno prenesti. Osma sprinterka sezone 2020/21 in v ekipnem sprintu z Anamarijo Lampič tudi dobitnica bronaste kolajne na SP v Oberstdorfu se je pred sezono 2022/23 bolj posvetila teku na razdalji in na novoletni turneji Tour de Ski presenetila s tremi uvrstitvami med deseterico in 12. mestom v seštevku turneje.

Kazalo je že, da bo vsaj na razdalji še presegla dosežke Lampičeve, a so se ji stvari v predlanski sezoni začele podirati kot hišica iz kart. Po prebolenem covidu-19 in gripi so ji diagnosticirali sindrom relativnega energijskega pomanjkanja (RED-S), ki povzroča relativno pomanjkanje energije, kar vodi v nizko energijsko razpoložljivost.

Usoda tekem na Ljubnem

Kmalu gradnja nove 160-metrske velikanke, prva tekma na njej leta 2030

Za nameček je njena sestra Maruša zbolela za rakom na prsih kot posledica gena BRCA, ki je deden in bi ga lahko dobila tudi sama. Testiranja na ta gen so bila na srečo negativna, a se po tem nikoli ni dokončno pobrala.

V lanski sezoni se je na dveh tekmah v sprintu še prebila v finalni del, letos pa je po prihodu na priprave na Švedsko še pred prvo tekmo svetovnega pokala v Ruki ponovno zbolela in se predčasno vrnila domov. Ko smo jo na novoletni turneji Tour de Ski spet pričakovali med udeleženkami, je po sporočilu iz ekipe, da za nastope še vedno ni povsem nared, prišlo sporočilo s strani SZS, da se je odločila za konec svoje športne poti.

Zadela je zid

»Ko so mi diagnosticirali sindrom RED-s, sestra pa je zbolela za rakom, se je vse skupaj začelo. Enostavno je bilo, kot bi zadela zid, psihično in fizično. Iz tega se nisem uspela pobrati. Okrevanje po sindromu RED-s je bilo težko. Izgubiš stik s tekmovanjem, ne moreš se sprijazniti s slabšimi rezultati. Sama se enostavno nisem mogla, to me je zelo bremenilo. Izgubila sem vero v to, da se lahko vrnem na nivo, kjer sem že bila. Žal je to povezano tudi s fizičnim občutkom v telesu. Izgubiš zagon, v sebi nisem več imela ognja. Takrat sem dojela, da je čas, da naredim korak in zaključim kariero. Ko enkrat ne uživaš v tem procesu, je vsega skupaj konec,« Eva pojasnjuje vzroke za svojo odločitev.

Profimedia

Na koncu samo še mučenje

Čeprav je, ne glede na vse težave, imela praktično zagotovljen nastop na svojih drugih OI, ji tudi te ne predstavljajo takšnega izziva, da bi zaradi njih vsaj ta dva meseca še vztrajala v smučini. »Že pred sezono sem povedala, da če z občutki in rezultati ne bom prišla na nivo, ki si ga želim, ne bom odšla na olimpijske igre. Zgolj sodelovanje na igrah mi ne pomeni čisto nič. Dala sem si še zadnjo možnost, da vidim, če sem sposobna priti na tisti nivo, na katerem sem bila včasih. A žal nista sodelovala ne glava in ne telo,« je povedala in dodala, da ni prišla do tiste točke, do katere si je želela.

Pritisk Skandinavcev in grožnje z bojkotom OI

Ruski trener udaril po norveškem zvezdniku Kloebu: “To je izsiljevanje!”

»Prevečkrat sem šla že z glavo skozi zid, zdaj pa sem si rekla, da je tega dovolj. Ta odločitev ni bila nenadna, bila je premišljena. Ni mi žal niti sekunde treninga, ki sem ga vložila v tem poletju. Poizkusila sem, videla sem, da ne gre. Tudi telo mi je to sporočalo. Ko sem bila na Švedskem, sem bila znova zelo utrujena in to je bilo na koncu samo še mučenje, tako psihično kot fizično. Zagotovo ne bom obžalovala, da sem zaključila,« je še pojasnila Eva in priznala, da bi v karieri lahko dosegla še več, kot je. Tega vtisa se je težko znebiti tudi vsem tistim, ki smo jo vsa ta leta spremljali na njeni športni poti.