Našega tradicionalnega pohoda na Straški hrib se je udeležilo 30 pohodnikov. Glavnina je začela s pohodom izpred društvenih prostorov v Dolenjskih Toplicah. Na Dolenjem Polju so se pridružili še pohodniki, ki so si pot nekoliko skrajšali. Glede na zimske razmere smo se na Straški hrib povzpeli po lažji poti, ki pa vseeno ponuja slikovit pogled na reko Krko, vasice v dolini, vse do Ljubna in Gorjancev. Mimogrede smo se tradicionalno ustavili še v Tisovčevi zidanici, kjer sta nas gospodarja Anica in Alojz razvajala z dobrotami. Nadaljevali smo med vinogradi, tistimi ki jih je v letu 1900 – 1901 skoraj uničila trtna uš, leto kasneje pa hud mraz. Takrat so jih obnovili z ameriškimi sortami. Sledil je spust do Straže.

Straža z okolico je bila naseljena že v davnini in je prvič omenjena leta 1250. To ime se je oprijelo naselja pod strmim skalnim pobočjem hriba Straške gore, poraščene pretežno z bukovjem, ki ga bujno prepleta srobotje, od tod tudi ime najvišjega vrha Srobotnik. V spodnjem predelu ga krasi venec vinogradov z raztresenimi zidanicami, zdaj tudi z vikendi. Ker so nekoč tukajšnji prebivalci morali hoditi v strmino na stražo, morda čuvati grozdje pred živalmi, pticami, medvedi in še pred kom, je ostalo ime Straža.

Še hoja mimo Rese pa v nekdanjo Dolenjo Stražo (sedaj spada pod skupno naselje Stražo), kjer smo se ustavili pod podružnično cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je bila, kot je razvidno iz vklesane letnice in napisa na portalu, blagoslovljena leta 1690. Postavili naj bi jo lastniki bližnjega gradu Luknja. Nekdaj je bila priljubljena romarska cerkev, kamor so verniki radi poromali za veliki šmaren. Opravili smo tudi obvezno »gasilsko«.

V Gostišču pri Mari smo poskrbeli za počitek, okrepčilo in druženje. Povratek je potekal po »spodnji« poti do Straže, nad silosom in na različne konce domov.

Straški hrib ima nešteto poti, tako da si vedno lahko izberemo pravo glede na vremenske razmere in kondicijo. Vse so zanimive in ponujajo prelep pogled na našo Dolenjsko.