Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko otrok pri športu zaostaja za vrstniki, ima manj priložnosti za igro ali postaja tarča kritik soigralcev, lahko hitro izgubi samozavest in veselje do gibanja. Pomagajmo mu, da bo kljub rezultatom ohranil občutek pripadnosti, razvijal svoje sposobnosti in v športu še vedno videl predvsem priložnost za rast.

Ekipni športi otroke učijo sodelovanja, vztrajnosti, odgovornosti in spoštovanja pravil. Ponujajo jim priložnost za sklepanje prijateljstev, premagovanje izzivov in doživljanje skupnih uspehov. Toda športna izkušnja ni za vse otroke enako prijetna. Medtem ko nekateri hitro napredujejo, drugi težje sledijo tempu ekipe, pogosteje delajo napake ali večino tekme preživijo na klopi.

Za odrasle je to lahko videti kot običajen del športnega razvoja. Za otroka pa je izkušnja lahko precej boleča. Še zlasti takrat, ko začne verjeti, da je prav on razlog za poraze ekipe, da ga soigralci ne marajo ali da v skupini nima pravega mesta.

Kako se otrok počuti, ko se mu zazdi, da je najslabši v ekipi? In kako mu lahko pomagamo, da šport zanj ne postane vir sramu in tesnobe, temveč prostor, v katerem se lahko uči, napreduje in se počuti sprejetega?

Shutterstock

Šport kot preizkus lastne vrednosti

Otroci se med seboj razlikujejo po telesnem razvoju, koordinaciji, hitrosti, moči, izkušnjah in tempu učenja. Nekateri določene gibalne spretnosti usvojijo hitro, drugi potrebujejo več časa, ponovitev in spodbud. To je povsem običajno, vendar otroci teh razlik ne razumejo vedno tako kot odrasli.

Če vrstniki redno dosegajo boljše rezultate, sami pa pogosto zgrešijo ali ne uspejo, se lahko začnejo primerjati z drugimi. Ob tem se ne sprašujejo le, kako bi lahko postali boljši, ampak tudi, ali so sploh dovolj dobri, da bi bili del ekipe. Vedno vse pokvarim. Nihče mi noče podati žoge. Trener me nikoli ne izbere … Takšne misli lahko spremljajo otroka, ki ima občutek, da ne dosega pričakovanj.

Pri tem ni pomembno le, kako otrok dejansko igra, temveč tudi, kako doživlja svojo vlogo v ekipi. Otrok, ki se zaveda svojih šibkejših spretnosti, vendar se ob tem počuti sprejetega in opaženega, lahko še naprej uživa v športu. Nasprotno pa lahko tudi otrok z dobrimi sposobnostmi izgubi motivacijo, če ima občutek, da ga drugi nenehno ocenjujejo, primerjajo ali ponižujejo.

Ko začne otrok svojo športno uspešnost enačiti z lastno vrednostjo, poraz ni več samo poraz, napaka pa ni več zgolj priložnost za učenje. V mislih otroka postaneta dokaz, da z njim nekaj ni v redu.

Zato je pomembno, da pomagamo otroku razumeti, da športna uspešnost v resnici ni merilo vrednosti.

Manj priložnosti, več občutka izključenosti

Posebno težavne so lahko situacije, ko ima otrok na tekmah bistveno manj priložnosti za igro kot njegovi vrstniki. Morda ga trener vključi šele ob koncu tekme, ga zamenja po prvi napaki ali ga na pomembnih srečanjih skoraj ne uporabi.

Razlogi so lahko različni. Trener morda ne želi razumeti smisla otroškega športnega udejstvovanja, ampak vidi le zmago. Toda otrok si lahko trenerjeve odločitve razlaga precej drugače: kot sporočilo, da ni dovolj dober, da ga nihče ne potrebuje ali da si ne zasluži biti del ekipe.

Če se to ponavlja, mu lahko uplahne navdušenje nad treningi in tekmami. Nekateri otroci se umaknejo, postanejo tišji ali se nehajo truditi, drugi se odzovejo z jezo, prepiri ali kljubovanjem. Spet tretji pred tekmo občutijo močno napetost, jih boli trebuh ali iščejo razloge, da jim ne bi bilo treba iti na trening.

Takšnega vedenja ne smemo razumeti kot lenobo, pomanjkanje discipline ali nezanimanje za šport. Gre le za otrokov način spoprijemanja z občutkom neuspeha, strahom pred kritiko ali skrbjo, da bo znova razočaral druge. Zato mora trener pri delu z otroki poleg rezultata upoštevati zlasti njihov razvoj, potrebe in čustveno doživljanje.

Shutterstock

Kritika včasih boli bolj kot poraz

Ekipni šport ima še eno zoprno značilnost: otrok svojih uspehov in napak ne doživlja le individualno, temveč tudi v odnosu do skupine. Če zgreši priložnost za zadetek, lahko občuti razočaranje. Če mu soigralec ob tem zabrusi, da je nesposoben, pa se razočaranju pridružita še sram in občutek zavrnjenosti.

Opazke v smislu, zaradi tebe smo izgubili, so za otroka zelo obremenjujoče. Tudi če jih vrstniki izrečejo v jezi in jih pozneje pozabijo, si jih otrok lahko zapomni. Pri tem je pomembna razlika med konstruktivno kritiko in poniževanjem. Povedati soigralcu, da bi bilo pri naslednji akciji bolje podati drugače, je nekaj povsem drugega kot ga razglasiti za nesposobnega.

Naloga trenerja zato ni le izboljševanje tehničnega znanja, temveč tudi oblikovanje okolja, v katerem so napake pričakovan del učenja, medsebojno spoštovanje pa osnovno pravilo. Ekipni duh namreč ni preizkušen samo takrat, ko ekipa zmaguje, ampak predvsem takrat, ko se kateri od njenih članov znajde v težavah.

Prisluhnimo otroku

Starši imamo pri otrokovi športni izkušnji pomembno vlogo. Ne moremo spreminjati trenerjevih odločitev, športnih rezultatov ali vedenja vrstnikov, lahko pa otroku ponudimo varno okolje, v katerem lahko spregovori o svojih občutkih, ne da bi se bal dodatnega razočaranja.

Če otrok po tekmi reče, da je najslabši v ekipi, ga ne poskušajmo takoj enostavno prepričati, da to ni res. Čeprav je naš namen dober, lahko hiter odgovor v slogu, da saj ni tako hudo ali da naj se samo bolj potrudi, pri otroku ustvari občutek, da njegovega doživljanja ne razumemo.

Raje ga vprašajmo, kaj se je zgodilo in kako se je ob tem počutil. Takšen pristop otroku sporoča, da so njegovi občutki pomembni in da mu ni treba skrivati razočaranja. Šele ko se počuti slišanega, bo verjetneje pripravljen razmišljati tudi, kaj bi lahko naredil drugače.

Pomembna je tudi pohvala, vendar naj ne bo omejena na zmage in zadetke, sicer lahko dobi občutek, da je vreden pozornosti le takrat, ko dosega dobre rezultate. Raje ga pohvalimo, da se je po napaki znova vključil v igro, da je vztrajal pri zahtevni vaji …

Namesto splošne pohvale lahko rečemo: »Opazil sem, da si se po izgubljeni žogi takoj vrnil v obrambo. To je bilo dobro.« Takšna povratna informacija otroku pomaga prepoznati, kaj lahko nadzoruje in pri čem napreduje, ne glede na končni rezultat.

Shutterstock

Previdno z zgledi in primerjavami

Izjave v slogu »poglej, kako dobro igra tvoj kolega; če bi se bolj trudil, bi bil lahko tako dober kot on«, lahko povečajo občutek manjvrednosti. Otrok lahko začne zaradi njih šport doživljati kot nenehno tekmovanje za odobravanje odraslih. Bolj koristno je, da njegov napredek primerjamo z njegovimi preteklimi dosežki.

Še zdaleč ni nujno, da si želi otrok postati najboljši v ekipi. Morda si želi predvsem druženja s prijatelji, gibanja in občutka pripadnosti. Morda si želi več igrati, a ga je strah, da bo zaradi napak razočaral druge.

Vprašajmo ga, kaj mu je pri športu všeč, kaj ga obremenjuje in kaj bi si želel spremeniti. Če si želi izboljšati določeno spretnost, mu lahko pomagamo najti primerne vaje ali dodatno podporo. Če pa je največja težava občutek izključenosti, dodatni treningi sami po sebi morda ne bodo rešili problema.

Zavedati se moramo tudi, da otroci pozorno spremljajo odzive staršev. Če se jezimo zaradi njihovih napak, kritiziramo trenerja ali med tekmo glasno komentiramo vsako slabo potezo, se pritisk nanje še poveča.

Po tekmi otroka nikar ne zasujmo z analizami in navodili. Najprej naj se sprosti. Če bo želel govoriti o tekmi, nam bo to pokazal sam. Pomembno mu je sporočiti, da ga imamo radi ne glede na to, koliko minut je igral ali koliko napak je naredil.

Kako ravna vsak dober trener

Trener pomembno vpliva, kako otrok doživlja svojo vlogo v ekipi. Njegove besede, odločitve in odzivi na napake lahko prispevajo k občutku varnosti ali pa povečujejo strah pred neuspehom. Zato je izjemno pomembno, da trener ne spremlja zgolj, kdo je trenutno najboljši, ampak tudi, kako posamezni otroci napredujejo in kako se počutijo v skupini.

Namesto da otroka označi za šibkega igralca, mu lahko ponudi konkretno povratno informacijo: katero spretnost naj vadi še dodatno, kaj že počne dobro in kateri naslednji korak bi mu pomagal napredovati. V vsakem primeru pa mora preprečiti poniževanje med soigralci.

Shutterstock

Dober trener ne zanemarja športnih ciljev, temveč jih povezuje z učenjem, sodelovanjem in dolgoročnim razvojem. Otrok mora dobiti občutek, da lahko naredi napako, se iz nje nekaj nauči in naslednjič poskusi znova.

Čas za rešitve

Če otrok večkrat pove, da ga soigralci žalijo, da ga trener ponižuje ali da se na treningih ne počuti varno, moramo ukrepati. Pogovor s trenerjem naj bo miren in usmerjen v otrokove potrebe. Opišimo mu, kaj otrok doživlja, in ga vprašajmo, kako vse to vidi on. Skupaj bomo zagotovo našli možnosti za izboljšanje.

Če težav vendarle ne moremo razrešiti, je smiselno razmisliti o drugih možnostih. Morda bi otroku bolj ustrezal drug klub, drugačna raven ali individualni šport. Morda bo ugotovil, da mu je ljubše rekreativno gibanje brez tekmovalnega pritiska. Vse to je povsem v redu.

Uspeh pri športu namreč ni le vprašanje, kako visoko se otrok uvrsti, temveč predvsem, česa se ob športu nauči in kako se ob njem počuti.