Martin Metelko

Lov na tako zelo želenih šest točk v oktobrskem ciklu kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto ZDA, Kanadi in Mehiki, se je razpletel z ulovom zgolj dveh. Z dvema remijema. Z dvema remijema brez golov. Najprej v Prištini proti Kosovu, v ponedeljkovem večeru še proti Švici v Stožicah, ki še naprej ostajajo pogosta tema pogovorov.

Obupno slaba zelenica v Stožicah

Žal iz napačnih razlogov! Igralna površina na največjem stadionu na sončni strani Alp je obupna. Kljub popolni poletni prenovi vredni 1,8 milijona evrov. Bo zaradi tega kdo odgovarjal? Navadili smo se že, da se tekmeci vedno znova čudijo, kako je mogoče, da morajo igrati na tako slabi zelenici, Švicarji kakopak niso bili izjema.

Ne (z)moremo pripraviti ustreznega igrišča, ob katerem ne bi zardevali od sramu, po drugi strani pa od reprezentance zahtevamo (najbolj) odmevne dosežke. In zahtevamo jih tudi ne glede na to, da nismo primerljivi z državami, ki jih označujemo za (nekoliko bolj) nogometne. Slovenija je vsaj približno takšna zgolj in samo po preizkušnjah izbrane vrste. Še zlasti po slabših predstavah ali porazih, ko 'hejterji' pridejo na svoj račun in zastrupljajo ozračje. Brez pravih argumentov.

Težko najti razloge za kritike

Da ne bo pomote ... Z le dvema osvojenima točkama proti Kosovu in Švici ni zadovoljen nihče. Še najmanj Matjaž Kek in njegovi izbranci, toda hkrati je težko oporekati, da so odigrali dve korektni tekmi. Ali če hočete, zelo korektni. Na obeh – še posebej v Prištini – ni manjkalo veliko, da bi se razpletli v našo korist, ob morebitni uresničitvi takšnega scenarija bi danes tekmovali v hvalospevih. Ker je rezultat na koncu pač edino, kar šteje.

Bili sta tekmi brez presežkov, a tudi tekmi, po katerih je težko najti prave razloge za pretirane kritike. Za pljuvanje še manj. Zmanjkale so malenkosti, da bi bilo stanje duha drugačno, predvsem pa je treba ostati realen. Ta reprezentanca ima svoje limite in ne spada med najboljše. Nikakor ne. O tem ni niti kančka dvoma.

Za velike stvari se mora 'sestaviti' veliko dejavnikov, toda glede na finančne vložke v slovenski nogomet in status, ki ga ima ta igra pri nas in ga zelo nazorno razkrivajo prepogosto prazne tribune v domačem prvenstvu, je dosegla že ogromno. S to in preteklimi generacijami, v prihodnje se bodo uspešne zgodbe gotovo še ponavljale.

Martin Metelko

Za drug način igre drug selektor

Vse bolj vroča razprava postaja način, na katerega igra naša izbrana vrsta - disciplinirano in organizirano v obrambi s poskusom hitrih prehodov v napad. Nekateri menijo, da je takšen slog staromoden ob misli na Alberta Riero, ki je v Celju poskrbel za popoln preobrat v miselnosti. A reprezentančna in klubska scena se vendarle precej razlikujeta in tudi Mariborčan na klopi izbrane vrste od svoje ideje ne bo odstopal.

»Mislim, da igramo na način, ki je primeren karakterju teh fantov in individualni kvaliteti. Kar zadeva drugačno filozofijo, pa boste morda morali poiskati koga drugega oziroma ga prepričati, da v reprezentanco vnese svež veter,« je jasen Matjaž Kek, ki je v primerjavi z začetkom kvalifikacij posegel po določenih spremembah, kar razkriva, da išče najboljše oziroma nekatere drugačne rešitve. Bo do prihodnjega meseca našel takšne, ki bodo dosegle (želeni) namen?

Dve zmagi in pomoč Švice

Švica po remiju v Stožicah ostaja v odličnem položaju za neposredno uvrstitev na svetovno prvenstvo, a se ji je z novim presenečenjem na severu Evrope na vsega tri točke približala reprezentanca Kosova. Švedi ostajajo pri točki, ki so jo osvojili v uvodnem krogu v Ljubljani, in so v praksi izpadli tudi iz kombinacij za dodatne kvalifikacije, za Slovenijo pa je računica zdaj dokončno jasna. Prihodnji mesec bo treba za preobrat na lestvici najprej doma ugnati Kosovo in nato v gosteh premagati še Švedsko. Ter ob tem, jasno, računati še na pomoč Švicarjev v Prištini. Upanje umira zadnje ...