Arhiv Štajerskega Tednika

V NK Aluminiju ste delovali 21 let: kako ste sami doživeli to svojo pot?

T. Pernat: „Leta 2001 sem zbolel in takratni športni direktor Miran Lipovac mi je ponudil to delo, ki sem ga z veseljem sprejel. Začel sem iz čiste ničle, veliko pa mi je pomagal – žal prezgodaj preminuli – Branko Lešnik, ki je to mesto zasedal pred mano. Nasvete sem prejemal tudi od ljudi na NZS. Potem me je vse skupaj enostavno posrkalo in to delo je kmalu preraslo v način življenja. Razen uvodnih sedem let moje delovne dobe, ko sem delal v Talumu, pozneje nikoli več nisem delal od 6. do 14. ali od 7. do 15. ure, ampak zmeraj tako dolgo, dokler ni bilo delo opravljeno. V nogometu je veliko stvari vezanih na tekme, ki so običajno konec tedna. Tako se čez teden trudiš, da stvari pripraviš, ob koncu tedna pa jih potem izvedeš. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, ne bi ničesar spreminjal, ampak bi se še enkrat odločil za isto pot. Nisem obogatel, sem pa dostojno živel.“

Posebna zgodba je nogometna šola.

T. Pernat: „To je res zgodba zase in meni posebej dragocena. Naj mi igralci članske ekipe tega ne zamerijo, a meni več pomeni zmaga mladincev ali kakšnih drugih mlajših selekcij – pa se zelo veselim tudi vsake zmage članov ...

Preberite več v Štajerskem Tedniku