Profimedia

Kot vsaka tovrstna debata je tudi ta v prvi vrsti stvar okusa, izbire oziroma, še bolje, sogovornika. Vsake oči imajo pač svojega malarja. Kdo je GOAT, najboljši šahist vseh časov. Številni bodo izstrelili Bobby Fischer, ta večni »enfant terrible« svetovnega šaha. Kulten, karizmatičen lik, ki se ni boril le s tekmeci, temveč tudi s sistemom. Upornik z razlogom. Morda ne povsem najboljši, definitvno pa najbolj znani šahist vseh časov. Fischerjeva razgradnja sovjetskega šahovskega imperija sredi hladne vojne velja za eno največjih individualnih predstav vseh časov, njegov dvoboj za naslov svetovnega prvaka z Borisom Spasskyjem iz leta 1972 pa nosi oznako dvoboj stoletja.

Genialen šahist, ki se je na vrhuncu moči, neposredno po osvojitvi naslova svetovnega prvaka, zavlekel v osamo in skoraj 20 let v javnosti ni odigral uradne partije. Vse to pa je le še pridodalo mističnosti, ki je obdajala lik in delo pred poldrugim desetletjem umrlega Američana. Fischer je navdihnil številne generacije šahistov, njegova knjiga Mojih 60 znamenitih partij pa je šahovska biblija.

Noben seznam najboljših šahistov vseh časov ne more miniti niti brez Fischerjevega naslednika na svetovnem šahovskem prestolu Anatolija Karpova in Mihaila Botvinika, ki je znan kot oče sovjetske šahovske šole. V njegovi šahovski šoli so se med drugim kalili trije bodoči svetovni prvaki – Karpov, Gari Kasparov in Vladimir Kramnik.

V temen gozd, kjer je dva plus dva enako pet

Že pred dobrim stoletjem je na veliko sceno silovito zakorakal kubanski čudežni deček Jose Raul Capablanca, verjetno najbolj nadarjen šahist, ki je kadarkoli igral to čudovito igro. Poseben dar je imel za zaključke iger, z današnje perspektive pa zares neverjetno zveni podatek, da je bil med letoma 1916 in 1924 na turnirjih nepremagan.

Tiste bolj romantične duše bodo svoj glas morda dale celo Mihailu Talju, temu neponovljivemu čarovniku iz Rige, temu latvijskemu gusarju. Taljev pristop k igri, znan po svojem briljantnem in edinstvenem napadalnem slogu, je bil desetletja navdih za napadalce. »Nasprotnika moraš peljati v globok temen gozd, kjer je dva plus dva enako pet, pot, ki vodi ven, pa je dovolj široka samo za enega,« je citat, ki čudovito povzema njegov slog igre.

Ali pa Paul Morphy, če se vrnemo še dlje v preteklost. Morphy je bil po nekem splošnem konsenzu najboljši šahist 19. stoletja in s tem bržkone prvi zvezdnik svetovnega šaha. Neuradni svetovni prvak. In navsezadnje je tu, prav pri vrhu oziroma med najresnejšimi kandidati za oznako GOAT, Magnus Carlsen, nesporni kralj kraljevske igre v zadnjem desetletju.

In potem je tu zver iz Bakuja

Z nikomer ne bi zgrešili in z vsemi bi imeli prav, brez dvoma pa ima Zver iz Bakuja, kot so pravili Gariju Kasparovu, mesto med njimi, če ne kar pred njimi. Kasparov ima svoje argumente. Zelo zelo močne argumente. Ob kratkih prekinitvah je bil več kot 20 let številka ena svetovnega šaha. Od leta 1984 pa do upokojitve leta 2005, na vrhu lestvice je prebil rekordnih 255 mesecev. Najbolj čislano lovoriko v svetu šaha, naslov svetovnega prvaka, si je lastil med letoma 1983 in 2000, dolgo je imel v lasti tudi rekord za najvišji ratinški dosežek vseh časov (2851). Vse do leta 2013, ko ga je presegel že omenjeni Carlsen.

Ime dobil po Harryju Trumanu

Rodil se je kot Garry Kimovič Weinstein v Bakuju, današnji prestolnici Azerbajdžana. Oče je bil Jud, mama Armenka. Po besedah samega Kasparova je dobil ime po predsedniku Združenih držav Harryju Trumanu, »ki ga je moj oče občudoval zaradi odločnega stališča proti komunizmu. To je bilo redko ime v Rusiji, dokler se ni pojavil Harry Potter.« Mimogrede oziroma v pojasnilo, če so želeli, da bi v tistem koncu Sovjetske zveze njegovo ime izgovarjali kot Harry, so ga morali zapisati kot Garry.

A pustimo jezikoslovje in pogosto zapletena pravila ruščine ob strani oziroma strokovnjakom. Oče je umrl za levkemijo, ko je bil Gari star sedem let. Pet let pozneje je na željo svoje matere Klare in ob soglasju družine prevzel mamin dekliški priimek Kasparov. Niso želeli, da bi se srečal z antisemitizmom, ki v Sovjetski zvezi v tistih časih ni bil redek pojav.

Nadarjenost za šah je podobno kot številni drugi velikani igre začel kazati že zelo zgodaj. Prve korake je naredil v bakujskem domu pionirjev, z desetimi leti je začel hoditi v šahovsko šolo nekdanjega svetovnega prvaka Botvinika, pri sedemnajstih je osvojil naziv velemojstra in kmalu potem je The Beast from Baku, Zver iz Bakuja, ušla iz kletke oziroma se snela z verige. Med letoma 1981 in 1990 je dobil ali si delil prvo mesto na 15 zaporednih turnirjih.

Kasparov vs. Karpov prvič

Januarja 1984, ko je bila pozornost svetovne športne javnosti uprta v Sarajevo, je slavil na turnirju kandidatov. Drug za drugim so padli Aleksander Beljavski, ki je pozneje vrsto let igral za Slovenijo, Viktor Korčnoj in Vasilij Smislov. Pri 21 letih je postal izzivalec svetovnega prvaka, na drugi strani deske pa ducat let starejši rojak Anatolij Karpov. Bil je to začetek velikega rivalstva.

Njun prvi dvoboj je … Legendaren. Kontroverzen. Maratonski. Dvoboj, o katerem so se pisale knjige. Dvoboj titanov, po katerem v šahovskem svetu nič več ni bilo tako, kot je bilo. Trajal je od septembra 1984 do februarja 1985 in bil na koncu končan, še preden smo dobili zmagovalca!

Na začetku je sicer kazalo na hiter konec. V igri na šest zmag je namreč Karpov že po devetih partijah povedel s 4:0. Kazalo je, da bo pometel z mlajšim izzivalcem. A Kasparov se je nato vkopal v jarek in sledilo je 17 remijev. Resda je izgubil 27. partijo, čemur je sledila nova serija remijev, v 32. partiji pa je Kasparov prišel do svoje prve zmage nad svetovnim prvakom. Sledilo je novih 14 remijev, potem pa se je tehtnica počasi začela nagibati na stran 12 let mlajšega Kasparova. Dobil je naslednji dve partiji in rezultat znižal na 3:5. V Kremlju oziroma Lubjanki, kjer je imela sedež razvpita KGB, so se prižgale lučke za alarm.

Njun dvoboj je bil označen kot spopad ideologij, med »novo Rusijo«, ki sta jo predstavljala Kasparov in Mihail Gorbačov, ter »staro Rusijo«, ki so jo predstavljali Karpov in komunisti, kot je Leonid Brežnjev. In ortodoksni komunajzarji so staknili glave.

Kmalu potem je v šahovskem svetu završalo, da je predsednik FIDE Florencio Campomanes končal dvoboj, nov, pod novimi pravili, pa je bil napovedan nekaj mesecev pozneje. Odločitev je bila, milo rečeno, sporna, saj sta oba igralca dejala, da bi raje nadaljevala začeti dvoboj. Campomanes je odgovarjal, da je svojo odločitev sprejel v skrbi za zdravje obeh šahistov, ki naj bi bilo po petih psihično in fizično izčrpavajočih mesecih že dodobra načeto.

A tisti, ki so bolje poznali ozadje, so trdili, da je Campomanes agent KGB in je imel nalogo za vsako ceno preprečiti poraz Karpova, tega »poster boya« Sovjetske zveze. Dvoboj je bil prekinjen, ko je bil Karpov še vedno v prednosti, da bi se izognili vtisu, da je bila odločitev sprejeta v njegovo korist. Odnosi Kasparova s Campomanesom in FIDE so se zaostrili, zadeve pa so kulminirale desetletje pozneje, ko je Kasparov popolnoma pretrgal stike s FIDE.

Kasparov vs. Karpov drugič

Kakorkoli že, sedem mesecev pozneje je ponovljeni dvoboj, ko so v rezultat šteli tudi remiji, s 13:11 dobil Kasparov ter postal najmlajši svetovni prvak v zgodovini. V spominu je ostala Kasparova mojstrovina v 16. partiji, ki jo je dobil s črnimi figurami. Ena za v šahovski Louvre.

Na današnji dan pred 40 leti, 9. novembra 1985, je bila na sporedu zadnja partija. Karpov je moral zmagati, če je želel obdržati naslov prvaka.

Ni zmagal. Pod pritiskom časa je Karpov napravil odločilni napaki v 36. in 40. potezi. Kasparov je postal svetovni prvak, potem ko se je Karpov po 42. potezi predal. In vse ostalo je zgodovina.

Zvezda oziroma legenda je bila rojena.