Arhiv NTRC

Ljubno od leta 2012, ko so se začele tudi v tem športu tekme svetovnega pokala, sodi v elitno druščino organizatorjev. Povsem enakovredno se kosa z Oberstdorfom, s Sapporom, z Lillehammerjem, s Holmenkollnom in z Engelbergom. Tekma pod Rajhovko je najbolj gledana med vsemi ženskimi preizkušnjami v smučarskih skokih. Nedeljski prenos je lani po televiziji spremljalo več kot pet milijonov ljudi po celem svetu, od tega v Sloveniji 220 do 230 tisoč gledalcev. Še ne tako daleč nazaj »eksotičen« šport postaja vedno bolj priljubljen. Za letošnji tekmi, ki bosta ta konec tedna, najprej ekipna, nato še posamična, je prijavljenih več kot 70 deklet iz 17 držav, kar je po besedah Rajka Pintarja največ do zdaj. »Trenutne razmere nam izredno otežujejo delo. Tekmovalke morajo biti v štirih dneh testirane trikrat. Najprej morajo izvid negativnega testa predložiti pri prehodu čez mejo. Pred vstopom v hotel bodo nato testirane s PCR-testom. Testiranje bomo ponovili še v soboto pred tekmo.«

Ko gre Bloudek na zagovor

Prvi zametki smučarskih skokov v tem zgornjesavinjskem kraju segajo veliko dlje nazaj, v zimo 1928-29. Do takrat so se pretežno sankali, a to leto je Jaka Vodušek z Ljubnega, ki je bil poklicni vojak, iz vojske prinesel prve smuči in vezi, tako da so leta 1931 že organizirali nekakšne tekme, kjer so poskusili tudi skakati. Organizirano skakanje na smučeh se je začelo po drugi svetovni vojni. Takrat je skupina Ljubencev obiskovala mednarodne tekme v Planici, kjer so se zaobljubili, da bodo zgradili skakalnico tudi na Ljubnem. Navezali so stik s konstruktorjem planiške velikanke Stankom Bloudkom in z njim leta 1947 podpisali pogodbo o gradnji 60-metrske skakalnice. »To je bila za tiste razmere izredno velika skakalnica. Stanko Bloudek je bil zaradi tega celo poklican na zagovor k takratnim oblastem, kaj se vendar gre, da si je zamislil tako veliko skakalnico v tem delu Slovenije. A tudi to ni zaustavilo ljubenskih organizatorjev,« pripoveduje Pintar, sicer tudi avtor monografije Ljubenska ljubezen do smučarskih skokov. Skakalnico so nato dokončali v začetku 50. let, leta 1952 je bila na njej že prva tekma, ki so se je udeležili vsi najboljši slovenski skakalci na čelu z Janezom Poldo, Binetom Rogljem in Rudijem Finžgarjem. »To je bil takrat za Ljubno izredno velik dogodek, temu primerna je bila organizacija. Vsi skakalci so se iz Ljubljane na Ljubno pripelji z avtobusom, kjer jih je pričakala godba na pihala, v spremstvu katere so se nato peš v povorki odpravili na skakalnico.«

Ljubenci zavihali rokave

Vsako leto takšnih tekem ni bilo. Ponovni vzpon so skoki pod Rajhovko doživeli v 70. letih, ko je na Ljubnem začel delovati skakalni klub, ki je posebno mesto namenjal vzgoji mladih skakalcev. Ljubenci so zavihali rokave in s prostovoljnim delom zgradili nove manjše skakalnice, 45-, 25- in 10-metrsko. »Na osnovi teh skakalnic in strokovnega dela se je klub vedno bolj razvijal. Nekaj desetletij kasneje je dobil še močnega sponzorja, ki je omogočil nadaljnje velike uspehe naših skakalcev. Klub je danes med tremi najboljšimi smučarskoskakalnimi klubi v Sloveniji.« Njegov prvi udeleženec svetovnega pokala, sicer brez osvojenih točk, je bil Robi Kopušar. Sledil mu je skakalec Primož Pikl, ki je prvi član ljubenskih skakalcev, ki se mu je uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Kanadi. V zadnjih letih je najvidnejši predstavnik Timi Zajc iz Hramš pri Žalcu, tudi že zmagovalec svetovnega pokala. Uspešno mu sledijo mlajše generacije skakalcev, med njimi Jernej Presečnik, lanski ekipni mladinski svetovni prvak na tekmah v Nemčiji.

Preberite več v Novem tedniku