Arhiv NTRC

Silvo Jakopec, tudi član Kolesarskega kluba Laško, se je na prve daljše kolesarske ture odpravil ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1989 sta se s prijateljem podala iz Zidanega Mosta do Novega mesta. »To je bila prav posebne vrste avanturistična vožnja, ki si je danes ni mogoče več predstavljati – v kavbojkah in ›teniskah‹, trajala je dva dni,« se spominja. Kmalu zatem se je s kolesom odpravil še do Dravograda in do Crikvenice. Leto pozneje se je lotil dvotedenskega kolesarskega potovanja po Istri. V nadaljevanju so nato sledili pravi kolesarski podvigi.

Po Sloveniji po dolgem in počez

Želja po ponovni daljši turi se je v Silvu prebudila leta 1995, ko je v takratni reviji Trim zasledil članek o Slovenski kolesarski transverzali, katere idejni oče je legendarni Tone Fornezzi – Tof. To, dobrih tisoč kilometrov dolgo pot, je Silvo prevozil v petih dneh. Kot pravi, je bilo to eno samo divjanje, časa za občudovanje lepot Slovenije in fotografiranje ni bilo. Po dvajsetih letih je Silva zamikalo, da bi se spet odpravil po omenjeni poti, vendar v obratni smeri kot prvič. Vendar je na žalost ugotovil, da je ta projekt očitno ugasnil, saj o Slovenski kolesarski transverzali na spletu ni več našel nobenih informacij. Je pa odkril Petrolovo kolesarsko transverzalo, ki je speljana po skoraj isti poti kot slovenska, s to razliko, da je žige zbiral na Petrolovih bencinskih servisih. To turo je opravil v devetih dneh, kar je že bilo bolj podobno potovanju, se Silvo Jakopec spominjal svojega drugega večjega kolesarskega projekta.

Leta 2018 se je odpravil na svoje tretje kolesarsko potovanje po Sloveniji, pri čemer si je pot zasnoval sam, tako da je vozil čim bolj ob meji Slovenije. Dve leti zatem se je odločil, da bo po četrt stoletja ponovno prekolesari nekdanjo Slovensko kolesarsko transverzalo, kar mu je tudi uspelo. Vmes se je udeleževal rekreativnih kolesarskih maratonov, s kolesom je potoval tudi po tujini – Luksemburgu, okrog Bodenskega in Blatnega jezera ...

Užitek in preizkušnja

Silvo Jakopec je vse te poti po Sloveniji opravil sam in brez GPS naprav. Pomagal si je s klasičnimi zemljevidi in z nasveti domačinov. Takšna dolgotrajna samostojna kolesarska pot prinese tudi marsikakšno dragoceno spoznanje: o sebi, o lepotah Slovenije, o gostoljubnosti ljudi v odročnejših krajih … Silvu bo za vedno ostalo v spominu, kako so ga prijazni domačini ponoči spremljali del poti in mu pomagali iskati prenočišče.

Takšno večdnevno kolesarsko potovanje je tudi velik izziv, prava preizkušnja vzdržljivosti, potrpežljivosti, poguma. Najtežje mu je bilo, priznava, kolesarjenje skozi kočevski gozd: »Tam me je bilo resnično strah, saj razen medveda ne srečaš žive duše, območje je brez signala … Poleg tega sem tam doživel eno največjih neurij. S kolesom na ramenih sem se moral prebijati skozi gozd. Ne vem, če bi si še kdaj upal iti sam po tej poti.«

V takšnih trenutkih se je vprašal, ali mu je tega res treba. Takrat bi se najraje zjokal in odnehal, priznava. A so bili vsi napori in takšne misli pozabljeni, ko je prispel do cilja, kjer je bil nagrajen z lepotami narave in notranjim zadovoljstvom. In to sta tudi glavna motiva, ki Silva vedno znova ženeta na takšno pot. »Nekaj dni na leto mi prija samota. Predvsem pa me privlačijo lepote Slovenije, spoznavanje novih krajev in robov Slovenije ter gibanje v naravi,« pravi. Silvo vsa ta doživetja na poti tudi bogato fotografsko dokumentira.

Že snuje nove poti

Čeprav je že tolikokrat prekolesaril Slovenijo, jo vsakič doživi drugače, vedno odkrije in spozna kaj novega. »Moj trik je v tem, da grem vsakič na pot iz druge smeri, obiščem druge kraje, doživim drugačne zgodbe,« pojasni Silvo. Tako je nameraval letos Petrolovo kolesarsko transverzalo prekolesariti v obratni smeri kot leta 2017. A bo moral ta podvig zaradi poškodbe kolena še nekoliko počakati. Cilj je tudi, da bi Slovenijo prevozil po diagonali, ob tem želi spoznati še več zanimivih točk v Sloveniji, najbolj južno in severno je že osvojil, rad bi še najbolj vzhodno in zahodno.

Silvo se na pot odpravlja s kolesi, ki jih sam sestavi. »Tako so prilagojena mojim potrebam in letom,« pravi. Okvir kolesa naroči, kupi dele, nato kolo sestavi po svojem okusu in željah. Sestavlja in obnavlja tudi stara kolesa, najraje Rogova. Ta so zdaj že redkost in prava dragocenost. »To je moje veselje,« dodaja.

Kolesarjenja pa ni edina Silvova strast. Ob supanju po Šmartinskem jezeru in vožnji s kajakom se ukvarja z astronomijo, je tudi radioamater in ljubiteljski glasbenik, ki zbira in obnavlja stare kitare, trenutno jih ima v svoji zbirki štirinajst. Zanimajo ga še številna druga področja, pri čemer večino časa preživi na kolesu ali v svoji ljubiteljski kolesarski delavnici.

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: osebni arhiv