Andrej je Dolenjec, iz Straže, Polona Štajerka iz Šmartnega ob Paki, zadnjih pet let pa živita v Ljubljani. Strokovnjaka za marketing in pivo ter odvetnico je združila ljubezen do piva, spoznala sta se na tečaju o poznavanju piva, ki ga je vodil Andrej, Polona pa se ga je udeležila kot ljubiteljica piva.

UŽIVATA V ODRIVANJU NOVIH KRAJEV

»Bila je ljubezen na prvi pogled. Od takrat naprej uživava v odkrivanju novih krajev, pri čemer je poudarek na vseh potovanjih odkrivanje lokalnih dobrot na krožnikih in v kozarcih,« pove Andrej. Na začetku sta bila navdušena pohodnika. Skupaj sta med drugim prehodila West Highland Way na Škotskem, pa GR132 okrog La Gomere, šla čez hribe peš od Maribora do Ljubljane, Andrej pa je sam prehodil tudi Camino od Porta do Santiaga. »Nekje pred tremi leti sva vzljubila kolesarstvo in od takrat je to gotovo najin najljubši konjiček,« doda Polona.

Oba obožujeta dobro hrano, kuhalnico v rokah ima sicer pogosteje Polona, zelo rada pa obiščeta tudi dobro gostilno. »Kjer se dobro je, tam sva midva. Enako velja za dobrote v kozarcih, pri čemer sva absolutno največja ljubitelja piva, drugo mesto pri Poloni zasedajo šampanjci in penine, pri meni pa kvalitetne žganice in koktejli,« opiše Andrej.

Lani sta prišla na idejo, da bi letos malo bolj odkrivala Evropo. Raziskovala sta, kje je posebej lepo, kje se dobro je in kje imajo najboljše pivo ter prišla do zaključka, da se odpravita od Norveške do Portugalske. »Ker se nama je takšna pot zdela predolga, da bi jo prevozila z avtomobilom, sva se odločila, da greva raje s kolesom. Tako sva združila najljubša hobija,« pripoveduje Andrej.

TUDI FIZIČNE IN PSIHIČNE PRIPRAVE

Od ideje do dejanskega odhoda je minilo skoraj eno leto. Najprej je bilo treba dodelati samo pot, nato pa sta začela z načrtovanjem posameznih kolesarskih etap, iskanjem prenočišč, urejanjem vsega potrebnega za transport koles … Seveda so bile del organizacije tudi fizične in psihične priprave. »Vsak trenutek sva izkoristila za kolesarjenje. Dejansko vsi vikendi so bili rezervirani za to, ko je dopuščalo vreme, pa sva izkoristila tudi lepe popoldneve po službi. Nekako nama je prišlo kar v navado, da sva se povsod odpravila s kolesom. Tako sva le redkokdaj na obisk k staršem na Štajersko ali Dolenjsko šla z avtomobilom, tudi vsi krajši dopusti so bili kolesarski,« oriše Polona.

Glede psihičnih priprav sta se predvsem veliko pogovarjala o tem, kaj si želita drug od drugega na potovanju oziroma česa si ne želita. »Med drugim sva se dogovorila, da so izjave 'Sem ti rekel/rekla', 'A res ni bilo druge, bolj smiselne poti', 'A se ti je to res zdela smiselna izbira nastanitve' in podobno, prepovedane. Očitno so pogovori obrodili sadove, saj se niti enkrat nisva sporekla,« smeje prida.

LE PET KILOGRAMOV PRTLJAGE

Ko sta konec avgusta odletela v Oslo, sta imela zelo močne noge, pozitivno naravnano glavo in Excelovo tabelico z vsemi podatki – kakšna trasa ju čaka posamezen dan, kje bosta imela odmor, kje bosta spala, do kdaj lahko posamezno nastanitev brezplačno odpovesta, kje imata pralni stroj in zajtrk … »Bila sva precej organizirana. Mogoče se ne sliši ravno romantično ali avanturistično, ampak to nama je omogočilo, da sva vsak dan po zaključku kolesarjenja skočila pod tuš, nato pa se posvetila tistemu, kar imava najraje – uživanju ob dobri hrani in pijači ter počitku,« poudari Andrej.

Na pot sta vzela le torbo za na kolo, težko okoli pet kilogramov, z najpomembnejšimi stvarmi – s kolesarskimi oblačili, z oblačili za prosti čas, natikači, osnovnimi higienskimi potrebščinami, s prvo pomočjo in z najnujnejšo opremo oz. s kolesarskim orodjem. »No, pa še eden oz. dva 'luksuzna' artikla – brezžične slušalke in lepa sončna očala,« doda Polona. Pred odhodom sta za na letalo kolesi, Andrej je vozil gravel in Polona cestno kolo, spakirala v kartonaste škatle, ki sta ju dobila v kolesarski trgovini, za pot nazaj pa jima je to uredila ena izmed kolesarskih trgovin v Faru.

CELOTNO POTOVANJE 45 DNI

Celotno potovanje je trajalo 45 dni, od tega sta 34 dni kolesarila. Na začetku sta nekaj dni odkrivala Oslo, nato pa na pet ali šest kolesarskih dni imela en dan počitka. »Kolesariti sva začela 30. avgusta v Oslu in zaključila 8. oktobra v Faru. Skupno sva prekolesarila 4.083 km, v povprečju 120 km dnevno. Prečila sva deset držav – Norveško, Švedsko, Dansko, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg, Francijo, Španijo in Portugalsko,« povzame Andrej.

Prav vsaka je imela nekaj, po čemer jima bo ostala v lepem spominu, pa naj bo to narava ali lepe in urejene poti, dobra hrana, prijetni ljudje … »Povsod sva se počutila tudi zelo varno. Tako med kolesarjenjem kot po zaključenih etapah, ko sva se odpravila raziskovat kraj, v katerem sva spala. Ljudje so bili prijazni in vljudni, najbolj prijetni in odprti pa so gotovo Španci, ki so naju dejansko na vsakem koraku ogovarjali in vedno pomagali, ko sva potrebovala pomoč,« opisuje Polona. Dobre izkušnje sta imela tudi z vozniki, saj se v prometu nikoli nista počutila ogrožena.

Kar se tiče hrane, so jima posebej dober vtis pustile francoske pekarne. »Tam je bilo vse, kar sva poskusila, nevarno slastno. Izstopala je tudi zadnja pavza med kolesarjenjem po Španiji v majhnem kraju Villanueva del Fresno, kjer sva si povsem nepričakovano privoščila pravo pojedino - od svežih škampov do ocvrte hobotnice in natrganega iberskega prašiča. Zelo okusna je bila tudi portugalska kateplana s hobotnico, ki sva jo poskusila na cilju v Faru,« pove Polona, Andrej pa nadaljuje: »Najboljše pivo sva pila v Skandinaviji, kar nekaj dobrih primerkov sva poskusila tudi v Franciji in Španiji, kjer je izstopala pivovarna Basqueland v San Sebastianu. Med vinskimi presežki morava izpostaviti Avenijo šampanjcev v Épernayu, kjer sva degustirala res vrhunske šampanjce bolj in manj znanih šampanjskih hiš.«

Precej sreče sta imela z vremenom, čeprav ju je tudi to presenetilo. V Nemčiji sta doživela prehod hladne fronte in sta kakšnih pet dni kolesarila pri zelo nizkih temperaturah, tudi na 3 stopinjah Celzija. Dežja sta imela morda za vsega skupaj pet ur, nekajkrat sta se borila z vetrom v prsa. Vse to je sestavni del takšnega potovanja, povesta.

DOKUMENTARNI FILM

Na preteklih potovanjih sta spoznala, da jima precej bolj od gledanja fotografi ustreza, da pogledata kratek video s posnetki iz potovanja, zato sta s sabo vzela posebno 360 stopinjsko kamero, s katero sta poskušala ujeti lepe, pa tudi težke trenutke. Andrej je vse posnetke strnil v 60-minutni filmček, ki sta ga premierno pred kratkim predvajala v okviru decembrskih prireditev v Straži, januarja pa si ga bodo lahko ogledali še na Štajerskem v prostorih Kulturnega društva Gorenje, morda pa še kje.

Za naslednje leto tako velikih projektov nimata, se pa bosta zagotovo odpravila za dober teden kolesarit v Španijo, sicer pa bosta odkrivala Slovenijo. Se pa pri tem zelo veseliva kolesarjenja brez prtljage in dejstva, da bova imela možnost, da greva kolesarit, samo če bo prijetno vreme in bova spočita, še dodata Polona in Andrej.