Arhiv Štajerskega Tednika

Bernarda je to pot prevozila že lani vse do cilja, a je prekršila pravila, ki prepovedujejo vsakršno pomoč tekmovalcem. Na pot je letos sicer odšla fizično manj pripravljena, psihično pa močna, ob zavedanju, da tokrat ne sme sprejeti nobene pomoči tretje osebe.

Ker si je v avtu ogrela prste, je prekršila pravila

Če lani na parkirišču ne bi bilo nikogar, ki bi ji ponudil pomoč, ko več zaradi prezeblosti ni mogla premikati prstov, kaj šele natakniti rokavic in nikogar, ki bi jo opozarjal na preteče nevarnosti, verjetno pravil o prepovedi pomoči na javnem prostoru ne bi prekršila. Tako pa je sprejela pomoč, si v avtu posušila rokavice in ogrela prste ter nadaljevala pot proti Deadhorsu, kjer je bil cilj.

Letos se je na Alasko Divide podala, kot pove, v „skriti verziji“, ker je bilo preveč takšnih ali drugačnih opozoril, da jo bodo pojedli medvedi, povozili, zato ni hotela govoriti o njej. Spakirala je in šla. Letos je imela še neprijetno izkušnjo s psi, pogrizli so jo na dirki v Bosni, v vasi blizu Nevesinja.  Morala je v bolnišnico. Injekcije proti stekleni je dobivala še mesec potem.

Med ogromnimi luknjami globokim blatom

„Letos je bilo bistveno bolj naporno kot v preteklem letu. Razmere so bile zahtevnejše, težje. Če bi bil lani tako hud dež, kot je bil letos, ne vem, če bi se ponovno odpravila na pot. Domačinka na Aljaski mi je povedala, da že 25 let ni bilo takšnega dežja in da nepretrgoma lije že osem tednov. Bolj kot me je pot vodila proti severu, več je bilo blata, manj bitumna na cestah. Problem Aljaske je permafrost; gre za taljenje temeljnih tal, zato nastajajo luknje, ki so za razliko od tovornjakov za kolesarje velika težava. Velikokrat sem si rekla, da če padem v katero od lukenj, pa res grem na drugi konec sveta. Včasih se zaradi blata skorajda nisem mogla premikati.

Preberite več v Štajerskem Tedniku