Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred skoraj desetimi leti sem kot dnevna urednica sodelovala pri prvi slovenski različici oddaje The Biggest Loser, ki ji danes pravimo Življenje na tehtnici. In če sem čisto iskrena, sem tudi sama skoraj vse življenje nekako živela na tehtnici. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Kot otrok sem bila precej vitka in zdrava deklica. Dokler je porcije odmerjala mama in dokler nisem začela hoditi v srednjo šolo, s kilogrami ni bilo posebnih težav. Potem pa se je začelo. Ne dramatično, bolj po kapljicah. Najprej z mareličnim gostim sokom s smetano, ki sem si ga po pouku privoščila v Cocktailu. Medtem ko so moji rockerski prijatelji srkali pivo iz rjavih steklenic, sem jaz uživala v svoji sladki, gosti in pregrešno kalorični pijači. Takrat me to ni skrbelo. Bila sem mlada, še vedno dokaj vitka in prepričana, da se kalorije same od sebe ustrašijo adolescence ter izginejo.

Potem je bilo treba na avtobus. Ravno toliko dinarjev sem navadno še imela, da sem si pri Marički, ki je imela kiosk tik ob postaji za avtobus iz Nove Gorice v Šempeter, kupila pomfrit z ajvarjem. Ko sem prišla domov, lakote seveda ni bilo nič manj. Pojedla sem kosilo, ki ga je oče prinesel iz šole, kjer je delal kot učitelj tehničnega pouka. Nato je prišla mama, šli sva v trgovino in seveda skupaj še večerjali. Zvečer pa je ob televiziji padel še kakšen kakav. Če danes vse to seštejem, me pravzaprav čudi, da nisem že pri šestnajstih potrebovala svojega osebnega nutricionista. No, takrat to ni bilo tako »moderno«, kot je danes.

Kilogrami so se počasi začeli nabirati, vendar sprva ni bilo nič dramatičnega. Bila sem samo malce močnejša. Mlada sem bila, polna energije in očitno sem kar uspešno pokurila precej kaloričnega goriva. Z leti pa se je sistem začel kvariti. Preizkusila sem marsikatero dieto, shujšala, se spet zredila, nato ponovno shujšala in znova pridobila izgubljeno. Klasična harmonika, le da pri meni ni igrala narodnozabavne glasbe.

Potem me je poslovna pot zanesla prav v oddajo o hujšanju. Takrat sem imela morda pet kilogramov preveč, nič hujšega, in delala kot dnevna urednica. To je pomenilo, da sem za snemalni dan pripravila zgodbo znotraj osnovnega scenarija, ves dan spremljala snemanje, nato pa posneto gradivo sestavila v grobo sosledje kadrov, ki ga je na koncu »popeglal« montažer.

Delo je bilo naporno, a izjemno zanimivo. Spoznala sem zgodbo vsakega tekmovalca in hkrati tudi ozadje nastajanja resničnostnih oddaj. Pred tem si nisem predstavljala, koliko ljudi, ur, kablov, kamer, živcev in kave je potrebnih za nekaj, kar gledalci nato vidimo v eni sami televizijski uri. Za resničnostnim šovom je namreč zelo malo spontanega počitka in zelo veliko resničnega dela. Pa tudi naši mali zasloni že dolgo niso več tako mali, kajne?

Na prihajajočih straneh vas čaka pogovor z voditeljem oddaje Življenje na tehtnici, Klemnom Bučanom. Tudi njega so se dotaknile zgodbe posameznikov, tako kot so se pred leti dotaknile mene. Kilogrami so namreč samo številke na tehtnici, za njimi pa so vedno ljudje, njihove stiske, navade, porazi in zmage.

Prijetno branje, dragi bralci in cenjene bralke. In čim manj bojev s kilogrami ... V to ali ono smer.