KŠ

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Včasih se za nekaj odločim v trenutku, potem pa šele ugotavljam, kaj sem pravzaprav naredila. A morda življenje potrebuje prav takšne odločitve. Tiste, ki nas nekoliko prestrašijo, nam premešajo vsakdan in nas prisilijo, da se končno premaknemo z mesta.

Pred nekaj tedni sem že v uvodniku pisala, da si želim štirinožnega prijatelja. Nekoga, ki mi bo zbistril misli, me prisilil k vsakodnevnemu gibanju ter mi pomagal pozabiti na nepotrebne skrbi in tudi na ljudi, ki v mojem življenju pravzaprav niso več potrebni. In ja, prišla je. Majhna kosmata kepica, ki sem jo poimenovala Čipka. Na kratko ji rečem Čipi. Spoznali sva se v Buzetu, prve dni skupne zgodbe pa sva preživeli v kampu. Tam je bila skoraj neverjetno pridna in vzorna. Že po prvih treh dneh pa sem ugotovila, da nimam več težav z nespečnostjo, da sem precej mirnejša in da me malenkosti, zaradi katerih sem se prej obremenjevala, nenadoma sploh ne zanimajo več. To so bili prvi trije dnevi. Potem sva odšli v Ljubljano. Čipka je prvič zagledala mesto, avtomobile, hrup, množico ljudi in vse tiste nenavadne zvoke, ki jih v mirnem kampu ni poznala. Sprva je bila precej prestrašena, vendar se je kmalu privadila tudi na mestno življenje. Razlika med kampom in mestom je predvsem v tem, da jo moram tukaj vsaki dve uri peljati na kratek sprehod, da opravi svoje potrebe. To je precejšnja sprememba tudi zame, saj sem navajena ure in ure sedeti za računalnikom, sprehodi pa do zdaj niso bili ravno sestavni del mojega vsakdana. Prej sem se za 20 minut usedla na kavč in »skrolala« po Instagramu ali TikToku. Zdaj so sprehodi postali nuja. In to je v resnici dobra stvar. Je pa moja mala gospodična v stanovanju nekoliko bolj nagajiva. Zelo rada si prisvoji različne predmete in jih odnese v svoj kotiček. Tam se je znašlo že marsikaj, od mojih očal in glavnika do obešalnika in celo telefona. Očitno ima zelo širok okus in prav nič spoštovanja do zasebne lastnine. Moje življenje se je torej obrnilo na glavo. Toda to sem naredila povsem zavestno, saj sem si želela premika. Želela sem spremembo. Upam le, da bo ta premik vodil v pravo smer in da bo vse tako, kot sem si zamislila v svoji še vedno precej naivni glavi. Pri vsem tem gre velika zahvala tudi mojim prijateljicam, ki mi stojijo ob strani. Pomagale so mi pri odločitvi, zdaj pa mi pomagajo tudi pri vzgoji in skrbi za Čipko. Jana, Urška in Tjaša mi vsaka na svoj način dajejo energijo in moč, da premagujem tudi nekoliko težje preizkušnje. Predvsem pa mi pomagajo, da se imava s Čipko lepo. Ti poletni dnevi so zato nekoliko netipični. Malo kaotični, malo romantični, predvsem pa zanimivi. Zdaj, ko zaključujem to številko Stopa in že pripravljam naslednjo, utrujena Čipka leži pod mojo mizo, kjer je prijetno hladno. Povsem je izčrpana od svojih vragolij in nagajanja, jaz pa sem kljub ogromni količini dela dobre volje. Morda zato, ker sem si dokazala, da še vedno znam premakniti svoje življenje. Da ga znam obrniti v drugo smer, kadar čutim, da sedanje ne vodi več nikamor. Vsaj tako trenutno mislim.

V načrtu imam jesenske sprehode na Ljubljanski grad, vikende v Tivoliju in redno vsakodnevno gibanje. Zanjo in zame. Vem tudi, da se bo Nikolas z veseljem sprehajal po mestu z najino modrooko kosmatinko, ki bo prekmalu postala pasja najstnica. Za zdaj je še dojenčica. Majhno bitje, ki nama je v nekaj dneh obrnilo svet na glavo. In včasih je prav to tisto, kar človek potrebuje. Nekoga, ki vstopi v življenje, razmeče stvari, ukrade očala, zaspi pod mizo in mu mimogrede pokaže, da je svet lahko veliko lepši, če ga ne opazujemo samo skozi okno. Ja, živali so res balzam za dušo.