Zaploskajte Marshallovemu Londonu, prvemu pametnemu telefonu tega legendarnega izdelovalca kitarskih ojačevalcev in pripadajoče avdio tehnike. Leta 1960 ustanovljeno britansko podjetje se je proslavilo po zaslugi kvalitete in glasbenih skupin, ki so mu zaupale. Tradicija »rocka« je zato vtkana v bit telefona, ki se že po pojavnosti loči od vseh drugih.

Marshall je obrnil hrbet božjim zapovedim, ki jim sledijo pravoverni izdelovalci. Najboljše možne zmogljivosti, tudi če jih ne potrebujemo prav pogosto, nora kamera, monolitno kovinsko ohišje ter tankost, ki pri nekaterih že meji na potencialno nevarnost zvitja v zadnjem hlačnem žepu pospravljenega telefona. Kjer telefone nosimo skoraj vsi, ne le rokerji. London je drugačen tudi na otip. Plastika je rahlo gumirana, kar omogoča dober oprijem, na videz pa je nekje med ohišjem kitarskega ojačevalnika in avtomobilske gume. Medtem ko drugi naredijo vse, da je prehod med zaslonom in ohišjem gladek in neviden, ima ta manjši rob, ki pa vizualno, pa tudi glede uporabe, ne moti. Telefon ima še eno posebnost. Ko odstranimo hrbtno ploščo, tam je mimogrede tudi ležišče kartice SIM, zagledamo na bateriji napis »naj dolgo živi rock'n'roll«. Long live rock'n'roll, če smo natančni, saj je napis v angleščini.

Skoraj smo pozabili na najpomembnejše. London je plod britansko-švedske naveze, saj ga je predstavil Zound Industries, ki med drugim razvija in trži slušalke in zvočnike pod blagovno znamko Marshall. Zanj zahtevajo več kot petsto evrov, zato bi se lahko obregnili ob njegove zmogljivosti, ki so na ravni telefona nižjega srednjega razreda. Bodimo pošteni. Telefoniramo, se ukvarjamo s pošto in drugimi načini komunikacije ter brskamo z njim prav tako kakovostno kot z vsakim telefonom. Višja cena je na rovaš prepoznavnega imena ter njegovih avdio zmogljivosti, okoli katerih se suče njegova zgodba.

O tem lahko nekaj malega povemo, saj smo imeli možnost krajšega poslušanja glasbe tako skozi priložene slušalke kot prek vgrajenih zvočnikov. Ko govorimo o kvalitetni glasbi, je z njo povezana uporaba digitalnega zapisa, ki manj skvari originalni zvočni zapis. Ni pa vse v njem. Nekaj malega dodajo namenska glasbena aplikacija z več možnostmi nastavljanja zvoka, vgrajeni zvočniki ter namenski glasbeni procesor. Glasba je bila zato slišati dobro, z manj pomanjkljivostmi, kot jih običajno slišimo pri predvajanju glasbe s telefona. Bodisi so preveč poudarjeni basi na račun zanemarjenja višjih zvočnih frekvenc ali pa zvok nima prave globine, ker basov skoraj ni slišati.

1. Nekje znotraj telefona je namenski zvočni procesor, ki skrbi za predvajanje in tudi snemanje zvoka. Podvojena sta tudi mikrofona, kar naj bi bilo uporabno pri snemanju glasbe. Čeprav si ne predstavljamo primera, ko bi to prišlo prav.
2. Na prednji strani sta stereo zvočnika, podobno kot ju ima HTCone. Sta pa opazno glasnejša in, kot pravijo, tudi zvočno kakovostnejša. Prvo lahko brez nadaljnjega potrdimo, glede kakovosti pa bi morali glasbo poslušati dlje, a kot se nam je zdelo, imata večji frekvenčni razpon in je zato zvok bolj »poln«.
3. Na gornjem robu sta dva priključka za slušalke. Sočasno lahko glasbo poslušata dva, vsak od njiju pa si lahko po potrebi prilagaja glasnost prek zaslona na dotik.
4. Med priključkoma za slušalke je namenska tipka za hipni zagon glasbene aplikacije. Ta omogoča podrobnejše prilagajanje zvena zvoka, kot smo ga vajeni v glasbenih aplikacijah, in je hkrati edina sprememba sistema Android, ki so si jo privoščili. Po domače povedano: uporabniški vmesnik telefona je Googlov, le da so zaslonske tematike bolj rokovske.
5. Za uravnavanje glasnosti ima telefon namesto dveh klasičnih gumbov ob strani kolesce. To sicer ni analogno, a v povezavi s programsko opremo omogoča brezstopenjsko nastavljanje glasnosti.
6. Tehnične zmogljivosti niso nič posebnega. Z dvanajstimi centimetri diagonale zaslona (4,7 palca) spada med manjše, a zato tudi lepše »sede« v hlačni žep. Razločljivost zaslona 720 x 1280 tudi ni nič posebnega, a zadošča večini. London spada v nižji srednji razred, ker ga poganja procesor Snapdragon 410, ki ga običajno najdemo v pol cenejših izdelkih. Dva gigabajta delovnega pomnilnika je v mejah normale, zmotilo pa nas je le 16 GB pomnilnika. Mnogo premalo, ko vemo, da so glasbene datoteke v kodeku FLAC, ki manj »uniči« originalni glasbeni zapis, večje. Pomnilniška kartica mikro SD v reži zanjo bo zato nujni dodatek. Baterija je zamenljiva in kapacitete 2500 mAh, kar lahko pomeni dolgo delovanje glede na manj zmogljiv procesor. Med predvajanjem glasbe ta tudi »zaspi«, ko delo prevzame manj zahtevni glasbeni procesor. Omenimo še dva podatka. Kamera ima 8 milijonov točk, operacijski sistem pa je Android 5.