© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Ceuta


Karmen Švegl
3. 8. 2026, 13.43
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Morje je miro. Kot, da bi lebdelo nad zemljo. Nad njim velike bele kepe.

Karmen Švegl
Šimen Zupančič
Karmen Švegl

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Razmišljam, da bi jih tako popolno lahko zaokrožil le Van Gogh. Zrak je nasičen z vlago, ki se mi lepi na kožo. Dani se, svetloba spodriva temo. Prostor zapolni megla, gosta težka, da bi jo lahko rezal. Slišim čofotanje, ne vidim ničesar. Niso valovi, ne zaletavajo se v skale. Plavalci so, razmišljam. V tem zgodnjem jutru, ko še prvi sončni žarki niso našli poti skozi gosto belo gmoto. In naenkrat zagledam fanta v nogavicah, nato še enega v plavalni obleki, potem nekoga s srajco. Eden za drugim so se izrisali, kot da bi stopili iz Van Goghove znamenite Zvezdne noči. Po neprespani noči so se mi zdeli kot prikazni. Par ur nazaj. Z Gunnarjem pristaneva na letališču v Malagi, se odločiva, da greva v Algeciras z avtobusom. V Španiji očitno niso nič bolj točni kot v Sloveniji. Turisti se živčno prestopajo po peronu. Je številka 15, ni številka 15, se skoraj začneva prerekati. Peron je že pravi,samo avtobusa ni od nikoder. Nekdo pravi, da je na avtocesti nesreča, zato zamudo. In tako skoraj do polnoči. Ko po dobrih dveh urah vožnje le prispemo v pristaniško mesto, so na ulicah le še čudni karakterji. Nelagodno se sprehodiva do hotela. Vrata so zaprta. Registracija le do polnoči. Kljub številki na vratih, receptorja nikakor ne moreva priklicati. Pa se odpraviva do pristanišča, prvi trajekt je ob treh zjutraj. Bova poskusila srečo na Ceuti. Komaj čakam, da se vkrcamo. Še preden izplujemo, zaspim. Zlati spanec na neudobnem stolu. Telo se ne upira, nič ga ne moti, neonske luči utripajo v daljavi, ki izginja. Sanjam o nečem toplem, mehkem. Kako hecno, ko me vendar zebe in stol je trd kot pač les je. V Ceuto prispeva v trdi temi. Oddaljena eksklava je v istem časovnem pasu kot Španija, v sosednjem Maroku je še trda noč. Odisejada se nikakor ne zaključi tu, ko se izkrcava iz velike ladje. Odločno odkorakava do hotela, ki sva ga rezervirala za naslednji dan, prepričana, da nama bodo že dali sobo. A receptor naju samo začudeno gleda, hotel je poln. Soba bo pripravljena popoldne. Tam čez deset ur. Festival bo, jutri se začenja, velika stvar tu v Ceuti. Vsi hoteli so zasedeni, do zadje sobe. In tako se sprehajava skozi temo, bolj kot robota premikava utrujene noge. Ko se črna spremeni v za nekaj odtenkov svetlejšo sivo, zagledava morje. Spokojno vodo, ki se pomirjujoče pozibava v daljavi. Naprej ne vidiva. Zrak je bil tako nasičen z vlago, da si lahko videl le čevlje na nogah in prikazni pred seboj. Po neprespani noči nisem bila čisto prepričana, da je vse kar vidim, res. ko se je megla vendarle nekoliko dvignila, je bilo kot, da bi se odstrla zavesa v gledališču. Drobne pike v daljavi, glave mladih plavalcev, ki so se drug za drugim približebali čerem v vodi, se skušali osvoboditi napihljivih obročev in se izmučeni prebiti na obalo. Ko so se dotaknili španskega ozmelja, jim je to očitno dalo novih moči. V zrak so molili roke kot pravi zmagovalci. In bilo so, premagali so morje, prišli so v Evropo, boljši prihodnosti na proti. Vsaj tako so mislili, bili so prepričani. V resnici so bili še vedno v Afriki, kjer leži Ceuta, španska eksklava. Le lučaj od Maroka. A obenem v Evropski uniji. Obljubeljeni kontinent je blizu, le uro vožnje s trajektom. In čez morje španske oblasti res vsake toliko prepeljejo migrante, ker jih je za Ceuto, veliko približno kot mesto Maribor, preprosto preveč. Na to so upali prišleki, nekdo jim je obljubil, da bo vse dobro, da so jim vrata v Evropo odprta. In so prihajali cel dan in še naslednjo noč. Pravzaprav so drli in dobesedno podrli ograjo, prebili mejo, naredili luknjo, tako ali drugače. Do večera jih je bilo v Ceuti, ki šteje 85 tisoč prebivalcev, že kakih 60 tisoč. Bili so povsod, na plažah, v parkih, na ulicah. Sistem je odpovedal, bili so prepuščeni sami sebi. Lačni in žejni, izmučeni. Prevarani. Le kje je Evropa, so spraševali. Tista, ki so jim jo slikali na spletu in obljubljali. Ni je bilo, tako kot ni bilo vode. Stali so pod tuši na peščeni plaži in se borili za kapljice. za drobtinice. Doma so imeli vsaj kozarec, bilo je vode in včasih tudi kruha. In so šli od kod so prišli. Film se je odvrtel. Bilo je kot, da bi ga pogledali na fast forward, hitro predvajanje. In, ko si še nismo oddahnili, ko še nismo zares dojeli kaj se je zgodilo, se je izpisal The end, kot se pač izpiše na koncu filma. 

Stop

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.