V predstavah je velikokrat treba pokazati golo telo. Ste imeli s tem kdaj težave?

Teater pripoveduje, igralec je sredstvo, telo orodje. Ko golo telo s svojo močjo služi pripovedi, si ne postavljam nobenih vprašanj. Igralci smo vedno »nagi«, svojo dušo in svoje telo brez ovojev predamo nekemu višjemu cilju, zgodbi, ki jo na odru gradimo. Biti gol na odru predpostavlja veliko zaupanje režiserju, spoštovanje do tistih, ki te v tistem trenutku gledajo, in ljubezen do lika, ki mu daješ življenje in konec koncev posojaš telo.

O čem po navadi razmišljate, medtem ko se poljubljate s soigralcem?

Na kratko – o ničemer. Tudi v tem primeru sta pomembna zaupanje in zgodba. Tudi v tem primeru si kot igralec del pripovedi. Če se s smiselno goloto predaš pripovedi, se s poljubom spustiš v večjo intimo in lahko postane bolj zapleteno, včasih mogoče neudobno. Kemija s soigralcem je zelo pomembna, včasih pa se seveda zgodi, da kemije ni. Takrat upaš, da kolega, ki je pred tabo, vsaj diši. (smeh)

Več preberite v novi številki revije Vklop!