Mick Jagger je v oprijetih hlačah, temnih športnih copatih in bleščeči jakni stopil za mikrofon, iztegnil roke, jih nekajkrat potisnil v zrak, kot da nanj pritiska nevidna sila, ki jo zdaj odriva, se nagajivo zasmejal in zapel prve besede večera: »Veseli me, da smo se spoznali; upam, da veste moje ime.« Keith Richards je izpod rdečih luči stopil do »kompanjona« pod močan žaromet in podrgnil kitaro, ki je zvenela, kot da vam nekdo skozi glavo vleče bodečo žico. Jagger se je popačil in zamigal s koščeno zadnjico: »Veseli me, da smo se spoznali; kar vas zmede, je narava moje igre.« Igra, ki jo Kotaleči kamni igrajo že več kot pol stoletja, ni bila nikoli brezhibna, a še vedno vžge. Na avstrijsko dirkališče formule 1 so stari rockerji privabili med 90.000 in 95.000 (!) obiskovalcev.

Na avstrijsko Štajersko jih je pripeljala turneja No Filter; kot zadnja leta običajno z manj številčnimi, a zato bolj ekskluzivnimi nastopi bodo v nekaj tednih izpeljali štirinajst nastopov za slab milijon poslušalcev, ki hodijo znova in znova poslušat največjo (ali najlegendarnejšo) še delujočo rock 'n' roll skupino. Ta žilavost štirih Stonesov – skupaj štejejo 294 let – ostaja njihova glavna privlačnost. Že leta mnogi kupujejo vstopnice, da bi jih bolj gledali kot poslušali, zadnje dinozavre rock 'n' rolla.

Celotno reportažo preberite v novi številki revije Vklop!