»Živi v majhni vasici na robu Kranjske, in če gre verjeti uradnim zaznamkom, se je nekoč tudi rodil. Umrl še ni ali pa to zelo dobro skriva.« Tako Boštjan Gorenc začne svoj življenjepis, v katerem še zapiše, da je od malih nog zaljubljen v jezik, ki je tudi skupni imenovalec vsega, s čimer se ukvarja. Preizkusil se je na odrskih deskah, v improvizaciji, je pa tudi prevajalce otroške književnosti ter avtor. Z njim smo se pogovarjali pred izidom knjige, v kateri je literarna dela interpretiral času primerno. V luči spletne komunikacije, Facebooka in bombastičnih naslovov novičarskih portalov.

Nastopate v javnosti, prevajate knjige, poleg drugih projektov. Kako jih uskladite?

Jaz sem mojster za zakalkuliranje z datumi. (smeh) Pride projekt, rečeš, ta pa je dober, bom naredil, potem pa vmes pride nekaj drugega. V nekem svetem planu sem imel, da bom knjigo napisal spomladi. Potem so vmes prišle druge stvari, pisanje pa se je zamaknilo na konec leta. Knjiga, ki bi jo moral prevajati, pa je čakala. Sem sicer kakšen teden poskusil delati sočasno, malo pisanja, malo prevajanja, pa se je izkazalo, da gre za nezdružljiva miselna procesa. Miselnih sinaps preprosto nisem mogel preklapljati dvakrat na dan, zato je delo na dveh tako različnih stvareh postalo neproduktivno. Sem pa se sčasoma naučil in si lahko privoščim reči ne. Vem pa, kako je bilo, ko si tega nisem upal, saj nisem vedel, kdaj bo prišlo naslednje delo. Sprejmeš vse, karkoli se ti nudi, nato pa si naenkrat zasut z delom. Na srečo sem zdaj v obdobju, ko je dela dovolj in lahko kakšno stvar tudi preskočim.

Članek lahko v celoti preberete v novem Vklopu!