Elementarne nesreče se dogajajo. Že tisočletja. Ljudje trpijo in umirajo. A tragedija, ki se ta hip dogaja na Haitiju, je drugačna. Dogaja se tako rekoč v neposrednem prenosu pred našimi očmi.

 

 

Na svetovnem spletu in v informativnih oddajah lahko nemočno opazujemo bitko za življenje nesrečnikov, ki jih je zadela - po besedah vrha Združenih narodov - katastrofa, kot je ta organizacija ne pomni. Trupla, razmetana po cestah, preživeli pa se tepejo za pičle ostanke hrane, vode in goriva ... linčanja roparjev in tistih, za katere pravijo, da so roparji, so postala vsakdanjost. Vse pa se dogaja pred našimi očmi. Bitka na življenje in smrt v neposrednem prenosu. Ne gre za obtoževanje svetovnih velesil, ki pomoč pošiljajo po kapljicah. Gre za občutek popolne nemoči, ko si prepričan, da je edina pozitivna stran globalizacije - takojšnja obveščenost, odlična povezanost in možnost pomoči - odpovedala na celi črti. Kaj pomagajo voda, hrana in zdravila, ki jih ne (z)morejo razdeliti, kaj pomaga, da imaš za "sosedo" ZDA, če ta ni sposobna pred obalo zasidrati flote in vzpostaviti zračnega mostu ter v dnevu ali dveh vzpostaviti stanje, ki bi omogočalo preživetje tistim, ki niso umrli v potresu. Ne gre za očitek, ampak če znajo reševati Irak, Afganistan ... in biti vedno povsod, bi lahko rešili tudi nesrečnike na Haitiju. Zares rešili. Tukaj ne gre za uveljavljanje prevlade, za novo razdeljevanje kolonij, ker je Haiti tako rekoč predpražnik ZDA. Gre preprosto in samo za pomoč ljudem v stiski. Zakaj se je tako težko organizirati, zakaj je tako težko v državi, kjer je popolno brezvladje, narediti red?

Odgovorov je lahko veliko, a žal je najbrž edini pravi - interes. Če bi bila na Haitiju nafta in bi kaos ogrožal posel, bi se razmere uredile. Tako pa nekateri tudi v kaosu najdejo priložnost ... in priložnost za pošiljanje sporočil. Verjamem, da bo marsikateri nesrečnik sporočilo dobro razumel. Predobro.

Tudi tako se krepita moč in vpliv. Žal.