Patrick Stewart je Jeana-Luca Picarda oblikoval povsem drugače od Kirkovega kapitana – kot umirjenega diplomata, intelektualca in poveljnika, ki je raje najprej uporabil besede kot orožje.
Na poveljniškem mostu legendarne ladje Enterprise je stal nov kapitan, za njim pa posadka brez kakršnihkoli zagotovil, da jo bodo oboževalci sploh sprejeli. Patrick Stewart je moral stopiti v vesolje, v katerem sta bila William Shatner in Leonard Nimoy že nedotakljivi legendi, toda njegov prvi zakulisni preizkus je bil precej bolj zemeljski: avdicija z lasuljo.
V svojih spominih Making It So Stewart opisuje nenavaden trenutek, ko so ga pri studiu Paramount pred avdicijo vprašali, ali ima lasni vložek in ali bi ga lahko prinesel s seboj. Njegova tedanja žena Sheila mu ga je morala poslati iz Londona v Los Angeles. Igralec je prvič odigral prizor z lasuljo, vodilni pa so si ga nato ogledali še brez nje. Končna odločitev je obrodila sadove: Jean-Luc Picard je dobil kultno podobo, ki jo poznamo danes. Mož, čigar pleša je na začetku pošteno skrbela studio, pa je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov televizijske znanstvene fantastike.
Uspeh se po sedmih televizijskih sezonah ni končal: Picardova posadka je svojo pot nadaljevala še v štirih celovečernih filmih, od Generations do Nemesis.
Prvotne Zvezdne steze so na ameriških zaslonih potekale med letoma 1966 in 1969 ter se zaključile po treh sezonah in 79 epizodah. Njihovo življenje v kasnejših ponovitvah je bilo fenomensko: pridobivale so nove generacije gledalcev, razvila se je izjemno predana skupnost oboževalcev, temu pa so sledile še animirana serija in celovečerne filmske uspešnice. Ko je nastajala Naslednja generacija, izvirna posadka torej še zdaleč ni bila preteklost, saj sta Kirk in Spock še vedno kraljevala na velikih platnih.
Ustvarjalec obeh serij Gene Roddenberry dogajanja ni preprosto vrnil na začetek, temveč ga je časovno prestavil iz 23. v 24. stoletje ter na posodobljeni Enterprise-D poslal popolnoma novo zasedbo. Studio Paramount je tvegal tudi s samim načinom distribucije: serije niso umestili v program ene same velike ameriške mreže, temveč so jo ponudili neposredno posameznim lokalnim televizijskim postajam. Te so si same izbirale termine predvajanja, zato 28. september velja za uradni začetek predvajanja in ne za enotno televizijsko premiero po vsej državi.
Uvodna epizoda Encounter at Farpoint je novo posadko nemudoma postavila pred nenavadno vesoljsko sodišče. Vsemogočni Q, ki ga je mojstrsko upodobil John de Lancie, je človeštvu sodil zaradi njegove nasilne preteklosti, kapitan Picard pa je moral dokazati, da so ljudje zmožni tudi višjih civilizacijskih dosežkov. Pristno vez s starimi Zvezdnimi stezami je zagotovil DeForest Kelley, ki se je v uvodnem dejanju vrnil kot ostareli doktor McCoy in novi ladji simbolično predal štafeto.
Diplomacija na poveljniškem mostu in širša dinamika posadke
Stewartov kapitan se je od Shatnerjevega močno razlikoval po nastopu, retoriki in odnosu do podrejenih. Medtem ko je bil Kirk neposreden in impulziven, pogosto sam vodil nevarne terenske akcije ter se zanašal na golo drznost, je Picard deloval umirjeno, zadržano ter dosledno poudarjal pomen posvetovanj in pogajanj. Nevarne naloge je z veseljem prepuščal svojemu prvemu častniku Williamu Rikerju, ki ga je igral Jonathan Frakes. Seveda razlika ni bila v tem, da bi eden razmišljal, drugi pa le streljal, oba sta znala uporabiti tako besedo kot silo.
Nova ladja, nova posadka, novo stoletje: Enterprise-D je leta 1987 prevzel štafeto slovitega predhodnika in postal eden najbolj prepoznavnih simbolov televizijskih Zvezdnih stez.
Izvirno serijo je nosil nezamenljivi trikotnik Kirk–Spock–McCoy, v katerem so se prepletale poveljniška odločnost, hladna logika in čustva. Naslednja generacija je to intelektualno in čustveno razpravo razširila na celotno posadko: Data (Brent Spiner) je kot android skozi celotno serijo poskušal razumeti tančice človeškosti, Deanna Troi (Marina Sirtis) je kot ladijska svetovalka neposredno zaznavala čustva sogovornikov, Worf (Michael Dorn) je kot ponosni klingonski častnik nenehno usklajeval svojo divjo dediščino s strogimi pravili Zvezdne flote.
Tudi sama ladja je bila drugačna; na njej so v sožitju živele celotne družine z otroki, napredni holodek pa je omogočal vstopanje v popolnoma realistične, računalniško ustvarjene svetove. Znanstvenoraziskovalna odprava se je spremenila v pravo plavajočo skupnost. Obe seriji sta skozi srečanja z nezemeljskimi civilizacijami sicer naslavljali predsodke, vojne in univerzalno odgovornost, toda Naslednja generacija je odprla veliko večji prostor za intimna vprašanja osebne identitete.
Patrick Stewart je na snemanje prinesel strogo disciplino in visoke standarde Kraljeve gledališke družine (Royal Shakespeare Company), zato ga je sproščenost soigralcev v prvih tednih odkrito motila. V avtobiografiji se spominja, kako jim je med prvo sezono pogosto pridigal zaradi nenehnega smeha in norčevanja. Ko ga je Denise Crosby opozorila, da se morajo med napornim delom tudi zabavati, ji je ostro odvrnil, da niso tam zato, da bi se zabavali. Sledil je splošen posmeh, užaljen Stewart pa se je jezen umaknil v svojo prikolico. Igralca Jonathan Frakes in Brent Spiner sta ga kmalu obiskala in razčistila zadeve. Tesno prijateljstvo, po katerem je pozneje slovela celotna zasedba, se je rodilo skozi nujno težko začetno prilagajanje.
Vsi člani prvotne ekipe se kljub temu niso odločili ostati. Denise Crosby, ki je upodobila vodjo varnosti Tasho Yar, je zaprosila za prekinitev pogodbe, ker v liku preprosto ni videla dovolj prostora za igralski napredek. V poznejših intervjujih je pojasnila, da je bila nesrečna, saj je v večini prizorov le nemo stala v ozadju za drugimi igralci. Gene Roddenberry je ugodil njeni prošnji, Tasha pa je umrla dramatične smrti še pred iztekom prve sezone. Igralka se je sicer pozneje večkrat vrnila kot gostujoča ustvarjalka, med drugim v izjemni epizodi Yesterday's Enterprise.
Brent Spiner kot android Data – lik, ki je v iskanju odgovora na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti človek, poskrbel za nekatere najboljše in najbolj filozofske zgodbe serije.
Da vrhunska televizijska drama ne potrebuje nujno epskih vesoljskih bitk, je leta 1989 dokazala epizoda The Measure of a Man (Mera človeka). Zgodba o androidu Dati se je razvila v tenkočutno filozofsko razpravo, v kateri ga je Picard ubranil pred razstavitvijo in dokazal, da stroj ni zgolj lastnina Zvezdne flote, temveč svoboden posameznik.
Ob koncu tretje sezone je v dvojni epizodi The Best of Both Worlds (Najboljše iz obeh svetov) sledil travmatičen preobrat. Zlovešči Borgi so ugrabili Picarda, Riker pa je moral ukazati napad na lastnega kapitana. Gledalci so čez poletje ostali v negotovosti, čeprav scenarist presenetljivo sploh še ni imel domišljene rešitve za razplet. Picardove globoke travme po ugrabitvi je pozneje iskreno razgalila epizoda Family (Družina).
Intimnejšo izkušnjo mu je leta 1992 prinesla epizoda The Inner Light (Notranja luč). Pod vplivom nezemeljske sonde je v mislih preživel desetletja in si ustvaril družino, medtem ko je na ladji minilo komaj 25 minut. Od tega življenja mu je ostala zgolj lesena piščal – pretresljiv spomin na izgubljeni svet.
Sedem sezon in nesmrtna zapuščina
Zvezdne steze: Naslednja generacija so se leta 1994 poslovile po sedmih uspešnih sezonah in skupno 178 predvajanih epizodah. Posadka je svojo pot uspešno nadaljevala na velikih platnih v štirih celovečernih filmih: Generations, First Contact, Insurrection in Nemesis. V prvem izmed njih sta si Picard in Kirk končno segla v roke. Leta 1994 je bila serija celo nominirana za prestižnega emmyja v kategoriji najboljše dramske serije.
Medtem ko so televizijsko vesolje uspešno širile naslednice, kot sta Deep Space Nine in Voyager, se je Patrick Stewart leta 2020 vrnil v naslovni vlogi serije Picard. Njena zadnja sezona je leta 2023 ponovno združila osrednjo zasedbo Naslednje generacije. Igralci, ki so morali nekoč davno na stežaj odpreti vrata skozi senco Kirkove posadke, so postali razlog za eno najbolj čustvenih in odmevnih vrnitev v zgodovini televizije.
