Obujanje nostalgije je delikatna zadeva. Če se vaš najljubši bend vrne z ostarelimi obrazi in zarjavelo godbo, vam z lahkoto razblini stare simpatije. Lačni Franz, štajerski bend, s katerim je Zoran Predin sredi osemdesetih na domačo sceno vpeljal specifično nadrealistično liriko, se je lani vrnil – s prenovljeno mlado zasedbo, starimi uspešnicami v novi preobleki in paleto novih skladb. Vstajenje se je začelo tam, kjer se je zgodba uspešno zagnala v prvo – v republikah nekdanje Jugoslavije. Te dni je po nekaj ogrevalnih nastopih po Sloveniji z nami nova plošča Ladja norcev. »Nostalgija me nikakor ne zanima, lažje je nastopati z bendom kot sam. Veliko lažje in nihče ni rad sam,« pravi Predin.

V Ambasadorjih užitka ste nekoč prepevali: »Deveta vas nas čaka. Gremo, pubeci! / Kombija srbijo gume. Predolgo je smrdel. / Cesta se veselo zvija. Smeh se pogovarja z vici.« Nekako primerno za začetek nove zgodbe Lačni Franz, mar ne?

Zoran: Res je. S tem, da sem zdaj jaz le nadzornik, prej sem bil vodja bande, zdaj pa le usmerjam promet.

Spomnim se, da ste mi pred leti večkrat dejali, da ne vidite smisla v vnovičnem zbiranju benda. Kaj se je vmes spremenilo?

Z: Ko sem delal z zasedbo CoverLover, mi je postalo jasno, da bi lahko na novo postavil komade iz starih časov z novo, mlado energijo. Zavedal sem se vseh nevarnosti govoric o pogreti župi. Ljudje jemljejo vsak »comeback«, kot da imaš nekaj za bregom. Ali da hočemo pobrati denar ali se kopati v stari slavi. Vemo, da je skoraj nemogoče ohraniti isto zasedbo trideset ali več let. Ljudje so me spraševali, kdaj bodo slišali Praslovana na star način, in nisem imel odgovora. Obujanje te blagovne znamke je bilo pogumno dejanje. To vidim zdaj, ko gre vse zelo počasi. Pokazalo se je, da bi z novim glasbenim programom lažje vžgali, če bi si le izbrali novo ime. S starim imenom gre težje.

Več v novem Vklopu!