Edin Osmić, bolj znan kot Edo Maajka, je kultna figura balkanskega hip hopa. Pronicljivo duhoviti komentator družbe se je pred dvema tednoma vrnil na sceno s šesto ploščo Put u plus: na nabrito godbo so položena pronicljiva opažanja in pravšnja mera ležernega humorja.

V otvoritveni skladbi novega albuma pravite: »Jaz sam kreator, MC ali imitator, očividec ali komentator.« Kako se večkrat vidite?
Enkrat sem udeleženec, enkrat komentator, kakor kdaj. V lastnem življenju nima smisla biti komentator, raje sem prisoten, kar pa ni vedno lahko. Pri drugih stvareh nočem sodelovati in sem raje komentator. Starejši ko sem, več je slednjega. Kolikor vlagaš v življenje, toliko boš dobil. To spoznanje je bila zame draga lekcija. Včasih v dosego cilja ne vložim maksimuma in se nato pritožujem, da se mi nekaj ni zgodilo. Prepričam se, da si nekaj želim, podzavestno pa si zares ne. Strah me je uspeha.

Je pri devetintridesetih težko biti nabrit na odru? Večkrat se v besedilih pojavljajo zgodbe o novih, bolj zagrizenih mulcih. Če pride kak mulo, vzame mikrofon in porogljivo pogleda, češ, kaj je, stari, vas to zabava?
To se mi zdi smešno, ker me spominja name pri dvajsetih. Rad sem spoznaval starejše, močnejše hiphoperje in jih nato »rušil« na odru. Ta sindrom poraženca, ki zmaguje, ki sva ga prej omenjala – to mi je bil »gušt«. To dokazovanje je bila moja misija. Zato rad te mulce rahlo izzivam, da bi videl reakcijo.

Kako  je studijski žaromet drugačen od koncertnega?
Oder je moja terapija. To mi pomeni vse, tudi če sem nervozen ali anksiozen, sem v gibanju in nastop mi daje trdnost ter samozavest.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!