Že nekaj let deluje, kot da bi lebdel v breztežnostnem prostoru. Novinarjev se ogiba, albuma ni izdal kar 14 let, je pa leta 2010 izšel triurni celovečerec, posnet po skladbi o Vasi Ladačkom. Celotni poslovni imperij je prevzela njegova družina, ki zaščitniško bdi nad njegovim delom, celo tako zelo, da so najeli podjetje, ki po tekočem traku prijavlja in briše koncertne posnetke na YouTubu, tako tiste z velikih koncertov, na katerih privablja tisoče oboževalcev v največje dvorane, kot tiste z zasebnih glasbeno-stand up nastopov po gledališčih. Na dan mladosti v naši največji dvorani nastopa prvič, pomenek z novinarji pa je med drugim izkoristil za promocijo knjižne izdaje kratkih črtic iz predstave Koledar mojega otroštva, ki je na voljo tako v slovenskem kot srbohrvaškem jeziku.

Zadnja leta ste se uspešno izmikali intervjujem, zdaj pa vendar sediva tu z vključenim diktafonom. Se ne marate pogovarjati z mediji?
To danes je nekoliko drugačen položaj. Vse je precej neobvezno. Lepo je, da mi ni bilo treba nikogar nagovarjati, naj pride na koncert, tako kot to včasih počno moji kolegi v jutranjih radijskih oddajah. Veste, veliko stvari sem povedal in napisal, zato se mi zdi prav, da občinstvo obvarujem pred »predoziranjem« z Balaševićem. Vi kot človek z ravnice (Prekmurja, op. p.) veste, kakšne miselnosti smo: mi smo dobri gostje, ki ne prihajajo prepogosto.

Tu in tam objavljene pesmi zadnjih 14 let od izida zadnje plošče se ozirajo po dobrih starih časih (Berba '59, Mati ...), enako kot predstava in zdaj knjiga Koledar mojega otroštva. Postajate z leti vse bolj nostalgični?
Vedno sem bil nostalgičen. Vse dobre zgodbe se dogajajo v pretekliku. Nikoli ne rečemo: »Zdaj vam bom povedal noro zgodbo, kako bomo šli ...« Ko leta minevajo, se pričenjaš zavedati, da se stvari ne bodo vrnile, zato dobivajo drugačno 'auro'. Arsen Dedić je lepo zapisal: »S pravim bliščem se lahko blešči samo tisto, kar je danes preteklost.« Žal mi je, da se tega nisem spomnil sam, a vseeno je bil toliko starejši, da je nekatere stvari vedel že pred 20 leti.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!