Adrijan Pregelj

Ob zadnjem izdihljaju oddajam svojo zadnjo kolumno za revijo Stop, ki jo namenjam vam, drage bralke in dragi bralci. Skrajnih rokov sem se preveč razvadil ob pomanjkanju časa. Ta že kar nekaj mesecev – ali kar let – ni več na moji strani. Vendar to še ne pomeni, da bi od sebe oddajal brezpomenske puhljice kot okrasek tej kultni reviji pred vami. To veste tudi sami, čeprav ste nemalokrat skozi tekst začutili tudi mojo stisko, breme in druge pod kožo krvave človeške pripetljaje vsakdana.

Zdaj je napočil čas, da se vam zahvalim, ker ste me od leta 2021 redno brali, včasih le prelistali ali pa preprosto zagrabili kakšno misel, ki vas je v vseh teh letih navdihnila. Brez urednice Carmen, ki je potrpežljivo pričakovala moje digresije, pretopljene na papir, ne bi šlo. Vesel sem bil njenih spodbud, tudi konstruktivnih kritik, ko je to bilo potrebno, predvsem pa dobre volje in svežine, ki jo je vnesla v kultni Stop.

Vse, kar ima svoj začetek, ima tudi svoj konec, pravijo. A zaključek kolumniranja ne more biti žalosten, temveč ponosno slovo od tedenske gibljivosti, ki je včasih trajala dve uri, da se je pred mojimi očmi kaj znašlo, včasih pa je bilo dovolj tudi deset minut. Inspiracijo lahko človek poišče v malih stvareh, kot je denimo prva jutranja kava, lahko pa se muči tudi z resnim družbenokritičnim premislekom. Oboje terja zanos, odločenost in trdo delo. Vsak teden namreč nisi enako navdahnjen – ničkolikokrat sem se spraševal, ali so morda te misli že prežvečene v kolumni izpred nekaj mesecev.

Skratka, naj bo to poklon ustvarjalnosti in vsem, ki ste mi dali priložnost, da sem lahko razvijal in beležil duh štirih let, ujet v stekleničko literarnega opija. Kolumne so nenazadnje dokument časa, in odločil sem se, da bodo tvorile mojo drugo knjigo z naslovom Rojstvo lepega, ki bo kmalu izšla pri založbi Primus. Izbran preplet misli bo inavguracija prijateljstvu, ljubezni, delu in družbi. Vabljeni k branju!