Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

In življenje tukaj ima svoj ritem. Pravzaprav svoje letne čase. Vsakega doživljam drugače, vsak ima svoj vonj, svojo svetlobo in svoj zvok.

Poletje pa ima glasbo. Križanke so le nekaj korakov stran, jaz pa živim v prvi stavbi ob njih. Zato se koncert zame nikoli ne začne šele takrat, ko se prižgejo odrske luči. Začne se že popoldne, s tonsko vajo. Z basom, ki počasi poišče pravo globino, z bobni, ob katerih se včasih dobesedno zatresejo šipe, in z glasom, ki se najprej previdno, pozneje pa vse pogumneje razlije po starih ljubljanskih strehah.

Morda tega ne bi smela povedati, ampak z mojega okna se vidi tudi kotiček, kjer se glasbeniki družijo pred koncertom in po njem. Ne, ne kukam. Samo … okno je pač tam. In včasih življenje samo poskrbi za najboljše sedeže. Tako vsak koncert doživim nekoliko po svoje. Ko pišem te vrstice, mi denimo podoknico poje Željko Bebek. Eden tistih glasov, ki jih prepoznaš po prvih nekaj tonih. Glas moje mame in njenih prijateljic. Glas nekega drugega časa, nekdanje države, dolgih večerov in pesmi, ki so preživele vse, česar ljudje pogosto ne. Zdaj se njegove skladbe odbijajo od starih kamnitih zidov Križevniške, smukajo med odprtimi okni in prihajajo naravnost do moje pisalne mize. Pesmi, ki sta jih nekoč poslušali moja mama in njena prijateljica Lili, so nenadoma spet žive. In za trenutek se mi zazdi, da čas pravzaprav sploh ne teče naravnost. Da se kdaj zavrti v krog in nam vrne ljudi, občutke in spomine, za katere smo mislili, da so ostali nekje daleč za nami. Sama sem si nekoč želela peti. Tudi to sem najbrž že tisočkrat napisala. Ni se izšlo. Življenje je očitno imelo drugačen načrt. Če že ne bom stala na odru, bom o glasbi pisala. Živela bom ob njej. Z njo.

In nekako se je res zgodilo prav to. Prejšnji četrtek so Križanke pripadle skupini Batista Cadillac. Na koncert sem bila povabljena, vendar so me doma zadržali roki in delo. Novinarska romantika ima pač tudi svojo manj romantično plat. Toda skozi odprto okno sem vseeno dobila svoj koncert. Drugačen, nekoliko oddaljen, pa vendar čudovito blizu. Poslušala sem glasbo in ljudi, ki so peli skupaj z njimi. Njihove vzklike, smeh, aplavze. Množica ima posebno energijo, tudi če je ne vidiš. Včasih jo samo slišiš in je dovolj.

Zdaj se poletje počasi poslavlja. Še nekaj večerov, še nekaj zadnjih tonov in potem bodo Križanke utihnile. A tega se pravzaprav ne bojim.

Rada imam tudi jesen. Rada imam jutra, ko se čez Križevniško spusti mehka megla in stare hiše postanejo skoraj pravljične. Ko se dnevi skrajšajo, mesto govori tiše, na mizi prižgem svečo in vzamem v roke knjigo. Ko spet več kuham in povabim prijatelje na večerjo, kot da imamo jeseni nenadoma vsi nekoliko več časa. In zagotovo več apetita. Vsak letni čas ima svojo glasbo.

Poletje mi jo pošilja iz Križank skozi odprta okna. Jesen pa bo igrala tišje. V šumenju dežja, v zvoku korakov po mokrem tlaku in v megli, ki se bo spustila med stare ljubljanske hiše. Morda so prav najlepše podoknice tiste, ki jih življenje zapoje samo.